Foto: Založba Beletrina
Foto: Založba Beletrina

Najbolje je to tematiko obdelal prebivalec iz notranjosti dežele Edo Torkar z romanom Vzhodna linija in s prozno zbirko Sol življenja.

In kako je v prvencu Norci pomorci opravil nekdanji pomorščak Goroslav Vukšić – Gogo? Naslov vsekakor zavaja, to ni hudomušna zabava, to niso lahkotne anekdote brez nevarnosti in brez posledic, tu ni romantike in zbledelih stereotipov – je igra z ekscesom, in to tragična, smrtna. Je pretiravanje, brez dvoma načrtno, z zgodbarsko linijo dramatičnih, domala spektakularnih skrajnosti. Tihotapstvo, alkohol in droge, ubijanje in umiranje, celo kazensko taborišče; na obrobju ženske, v ospredju prijateljstvo tako v dobrem kot v hudem in za vse življenje. In, seveda, ladje, plovba, sobivanje grobih moških, pristanišča z obsežno paleto lumpenproletarskih presežkov. S temi poudarki se zlivata Vukšićev slog in jezik, grob in oster, a iznajdljiv in dodelan.

Enako značilna je avtorjeva izzivalna, nedvomno namenska nekorektnost, kakor to besedo razumemo v poplavi mehkužnega dopuščanja v agitaciji sodobnih populistov. Ko literarno besedilo govori o odklanjanju – kar je mila beseda – na primer priseljencev in homoseksualcev, s tem ne zagovarja ksenofobije in homofobije, temveč brez dvoličnosti priznava, da imamo predsodke in da jih ne odpravi sluzasto politično leporečenje. Prejkone najboljša lastnost tega romana je, da so pomorsko življenje, plovba in elementarnost morja opisani sočno, prepričljivo, očiščeno in oplemeniteno z osebno izkušnjo, v maniri mestoma dramatične poetičnosti in barvito, kar bi bilo vredno in nepretirano primerjati z nesmrtno klasiko Josepha Conrada ali Edgarja Allana Poeja. Zato pa ostaja manj živosti za glavne like romana, za dva prijateljska para dveh generacij.

Norci pomorci, ki jih morje ne bo pozabilo

Za dva starca, v določenih stanjih vzornika, in za dva dečka, ki tako rekoč pomlajujeta pustolovsko žilo, siljenje v nevarnost in nasilje, načrtno omamljanje in – predvsem to! – nepopravljivo odtujenost od kopenskega okolja, prostorskega mirovanja in tako imenovanega normalnega življenja. Govori surova moškost, posejana z moškimi simboli: pest, nož, brazgotine, prestopek, izzivanje konkretne nevarnosti, surovo govorjenje, v drogah izrojeni individualizem. Torej ni prav nič presenetljivo, da besedilo prežarja temačen duh, pač tragičen, in da vsi štirje osrednji liki ne preživijo: starca se odrešita s samomorom, tako imenovana dečka – imena v romanu so redka – pa zaključita z nasilno smrtjo. Naslovni Norci torej niso norčki, zabavljači, nenevarni posebneži, temveč individualisti s psihopatskimi potezami, ki udejanjajo večinoma nesprejemljive vrednote. Osamljeni, zagrenjeni, uničeni.

Vukšićev roman Norci pomorci je s slikovitim in sočnim, prepričljivim naturalizmom in z avtentičnostjo prežeta pripoved o zelo posebnem sloju ljudi, ki so jih že stari Grki imenovali ne žive in ne mrtve, je pa zato zamaknjen v skrajnosti, ki bi jih prej pričakovali v filmskem scenariju plehkejše sorte ali celo v mačističnih litanijah Karla Maya. Škoda. In še: je današnji čas res takšen, da nas iztrezni ali iztiri samo še šok, in da potrebujemo junake, ki predvsem uničujejo – sploh sebe? Rečeno brez vsakršnega nagiba k moraliziranju.

Iz oddaje S knjižnega trga.

Lipuš, Skubic, Vukšič, Ljahova