V Sloveniji je bil gost Vilenice, Literodroma in simpozija Poetry at the Crossroads. Prevaja leposlovje iz slovenščine. Od leta 2012 živi v Ljubljani. Njegov kratkoprozni prvenec z naslovom Tonus je izšel leta 2009 pri Srbski matici in bil razglašen za enega najboljših proznih prvencev tistega leta. Tudi njegova druga knjiga z naslovom Membrane, membrane, ki je izšla v srbščini pred tremi leti, je doživela podobne odmeve.

Knjiga Membrane, membrane je izšla letos pri Cankarjevi založbi v prevodu Sonje Polanc. Foto: Cankarjeva založba

Naslov zbirke zgodb Membrane, membrane, ki s podvajanjem osnovne besede pomensko zaniha, daje vedeti, da je ta pisava osredinjena na vmesnost in pisatelj Ivan Antić to tudi popolnoma naravnost sporoča. Takšen odnos izpostavlja že v prvi zgodbi Longitudinalno, ko zapiše: "Pravzaprav si naenkrat nisem želel ničesar vnesti v organizem; izmenjati snovi z okolico." Zadnji del povedi je zapisan v ležečem tisku. Še izrecneje to izpove v tretji zgodbi z naslovom Off: "Moje telo je moja distanca."

K občutju pripomorejo tudi opombe, ki so sestavni del četrte zgodbe z naslovom Ulica brez bara, ko pisava sledi sebi in s tem postaja tisto vmesno. Tako se vzpostavi odnos treh polj: polje telesa, polje zaznave in polje okolja. Seveda je prav zaznava tista membrana, opna, ki je prepustna toliko, kolikor ji pisatelj dopusti, da prepusti vplive od zunaj, in polprepustna toliko, kolikor sam pisatelj dopusti sebi, da vzpostavi stik z že prefiltriranim vtisom. In v tem odnosu nastaja besedno tkivo, ki je sočasno zunaj in znotraj ter s takšnim položajem zavzema transtekstualne lege. Vse našteto seveda zahteva precej potrpežljivo in pozorno branje, kar razbiranje in izbiranje. Da pa takšno branje ni podložno le samo sebi, poskrbi bogato besedišče, različni opazovalčevi zorni koti, menjavanje slovničnih oseb osrednjih likov in stalno odkrivanje novih pomenov in podpomenov. To je pisava, ki skorajda religiozno obravnava sebe, je pisava, ki vrača ali pa nadaljuje vero v izreko na drugačen način, saj so pripovedne sestavine pravzaprav vsakdanje, vzete iz urbane, meščanske Srbije.

Ivan Antić. Foto: Oddaja NaGlas!/Vesna Hrdlička Bergelj

Za še boljšo ponazoritev te pisave naj pripomore izpostavitev teme, ki je v mnogih izmed osmih zgodb pozorneje obdelana. To je glasba. Naj gre za opis obiska koncerta, za reminiscence, nastale pod vplivom določene skladbe, ali pa le za zven kozarcev ali skopih dvogovorov: vedno je navzoče zvenenje, nihanje, tresenje. Pisateljevo mojstrstvo je očitno ob dejstvu, da smelo vzdržuje takšno pravzaprav krhko strukturo. Nekaj ob tem gre vsekakor na račun vpetosti zgodbe v okolje, saj pogosto prav opisovanje okolja povzroči bralski odmik in prisili, da vzbuhtijo obbralske misli, ki morda pospešijo zaključke glede naslednjih pisateljevih tekstovnih vijug. Nekako v tem smislu je treba vzeti tudi opombo iz že izpostavljene zgodbe, ki pravi: "Nikoli nisem videl smisla v tvoji potrebi po tem, da iz vsakega stavka narediš nov odstavek."

Knjiga Membrane, membrane vsebuje tudi spremno študijo Marjana Čakarevića z naslovom, povzetim iz zadnje, osme zgodbe: Avre, ki krvavijo. Avtor v njej izpostavlja zapostavljenost kratkih zgodb v primerjavi z razširjenostjo romana. Kratkosti dodaja kategorijo silovitosti, skoncentriranosti in ugotavlja: "… svet teh zgodb, njihova prostorsko-časovna mreža, zajema, predvsem in najbolj, osebni svet lika zgodbe, to je osebe, prostore, predmete, prav kakor tudi celo vrsto kompleksnih in neulovljivih besednih entitet, ki nastanejo s prežemanjem teh treh kategorij".

Pisateljeva dovzetnost za vsakič znova vzpostavljen odnos do pisave, ki mu nastaja natančno vmes, včasih tudi v ležečem tisku, je zagotovilo, da knjiga Ivana Antića Membrane, membrane ni le za enkratno ali površno branje. Njeno subtično besedno maso je v slovenščino vzorno prelila Sonja Polanc.

Iz oddaje S knjižnega trga.

Švajncer, Pregl in Leonšek, Antić, Dvořáková