Prav tematika jetniške izkušnje je povod, da jih je literarna teoretičarka, urednica rekonstrukcije Na sončni strani Iva Andrića in avtorica spremne besede Žaneta Đukić Perišić imenovala "jetniške novele". Besedila, ki so v knjigi izšla kot rekonstrukcija romana, je Andrić objavljal kot samostojne kratkoprozne celote – vendar so v njegovi zapuščini odkrili zasnovo romana Na sončni strani in nekatere izmed "jetniških novel" je že avtor sam oštevilčil kot poglavja v romanu. Vse kaže, da je zamisel o romanu opustil in gradivo, ki bi sodilo vanj, začel objavljati kot samostojna kratkoprozna besedila.

Osrednji junak nekončanega romana naj bi bil Toma Galus, ki se bodisi s tem priimkom ali pa zgolj kot "mladenič" pojavlja v vseh novelah v knjigi Na sončni strani, razen v zadnjem besedilu Prekleta zgodovina. Ta se ukvarja z življenjskim ozadjem drugega večkrat pojavljajočega se lika, Postružnika. Andrić sam je to besedilo označil kot četrto poglavje romana Na sončni strani, kar nakazuje, da je za roman najbrž načrtoval podobno strukturo nizajočih se sižejev, kot jo poznamo iz drugih njegovih romanov.

Lik Tome Galusa se skozi jetniške novele vzpostavlja fragmentarno in nezanesljivo – videti je, da ga je Andrić še izdeloval in ga še ni zakoličil. V "mladeniču", kakor se kaže v novelah, je tako precej zamišljenosti, introvertiranosti in občutljivosti, tudi mladostne zaletavosti in morda svojeglavosti, precej konsistentno pa se v liku izraža tudi nekakšna razdražljiva nevrotičnost. Na drugi strani se pojavlja več odprtih mest o njegovem zdravju, poznanstvih, romantičnih razmerjih in tudi politični naravnanosti. Prav skozi ta odprta mesta lahko delo Na sončni strani beremo tudi kot nezanesljivo spominsko pripoved, ki že na ravni posamezne osebe ponuja več interpretacij ene jetniške izkušnje, nekako podtalno pa tudi več vidikov enega zgodovinskega trenutka. Pri tem morda ni nebistveno, da ima lik Tome Galusa po nekaterih interpretacijah precej Andrićevih avtobiografskih potez oziroma je Andrić prek Galusa literariziral svojo lastno zaporniško izkušnjo.

Vsa besedila v knjigi Na sončni strani je sicer mogoče brati kot samostojne celote. V zaporniškem okolju Andrić v njih tematizira politično motivirane zaporne kazni, ki brez sojenja doletijo nedolžne osebe, oženje prostora svobode, nostalgije in mučnosti ter hkratne tolažilnosti ponavljajočih se vztrajnih spominov, predvojnih političnih pritiskov ter podkupljivosti sodnega sistema. Po drugi strani pa nepričakovano odpira prostor svobode, na primer ob preprostih, drobnih dogodkih, kot je uzrtje sončne svetlobe. Posamične novele prikazujejo tematsko zaokrožene drobce iz širše slike fragmentarne pripovedi o nekem življenjskem obdobju Tome Galusa, kakor se izriše, če te novele beremo zaporedno. Po drugi strani pa kljub razdrobljenosti in številnim odprtim mestom dobimo občutek o neki jetniški izkušnji, pa tudi o zgodovinskem trenutku in lahko delo beremo tudi kot fragmentaren roman, četudi ga Andrić ni nikoli vzpostavil v tej obliki.

Vprašanje, zakaj Andrić romana ni končal, ostaja odprto. Žaneta Đukić Perišić nakazuje, da se je morda odločil za drugačno, časovno bolj distancirano, manj avtobiografsko in s tem tudi manj poetično ter manj osebno upovedovanje zgodovine.

Toda morda je s temi okoliščinami proza v knjigi Na sončni strani tudi obogatena. Beremo jo lahko bodisi kot prepričljive novele bodisi kot fragmentaren roman, ki prav s svojo odprtostjo in nezaključenostjo na specifičen način še dodatno razpira svoj pomenski svet.

Iz oddaje S knjižnega trga