Roman Konjski blues je izšel lani pod okriljem Zavoda Volosov hram. Foto: Volosov hram

Knjiga je več ali manj to, kar napovedujejo naslovi širših tekstovnih enot – torej: Pričevanja, Dogodivščine z obrobja, Konec sanjskega časa in Pregon. Prozi je dodana krajša pesniška zbirka, ki v metaforičnem jeziku pojasnjuje, od kod naslov knjige in s čim se pravzaprav ukvarja.

Jože Livijen se se je rodil leta 1969 v romskem zaselku v Malih Šalovcih v Prekmurju. Končal je gimnazijo v Murski Soboti in nekaj časa študiral na Pedagoški fakulteti v Mariboru. Po vrnitvi v Prekmurje se ukvarja s pesništvom in slikarstvom. V prvi fazi ustvarjanja je nastopil v romskem zborniku Lunin prstan, izdal pesniško zbirko in dve knjigi za otroke. V zadnjem času pa kontinuirano nastopa v kulturnem prostoru; tako so izšle zbirka haikujev Kavinske štorije (2016), pesniški zbirki za otroke Muzikalija (2017) in Kaj je to? So hi ada? (uganke, 2017) ter lani tudi pričujoči roman, so zapisali pri Zavodu Volosov hram. Foto: Volosov hram

Konjski blues torej. Pomen je najmanj dvoplasten. Jože Livijen je cigan. Tako pravi sam in ni treba tu opletati s prisiljeno, umetno korektnostjo ter se siliti z oznako Rom. Kaj Ciganom pomenijo konji, je že dolgo stvar tradicije, arhetipa, in Livijenova poezija se v divji obliki poetiziranega naturalizma neposredno igra s plodnostjo in slo po svobodi. Prozni del pa je še bolj krut, saj polaga resnico zasvojenca. Pač, pisec je džanki. S pomislekom, ki ne izzove jasnega odgovora, ali je namreč bivši ali še vedno aktualen? Dobra proza, četudi v osnovi reportažna, ni dolžna povedati vsega, kar bi bralec utegnil zahtevati.

Ampak nazaj h konjem: vsi vemo, da na anglosaški nalepki za heroin piše horse. Kdo ve zakaj, a razlagalna naveza tu ni bistvena: Jože Livijen sistemu in družbi brez samopomilovanja in dajanja vtisa žrtve in očitkov zelo neposredno in v neolepšano poroča, kako je postal mamilar, se prebijal kot odvisnik in se utapljal v strahotne agonije psihofizičnega trpljenja. V njegovem slogu so prepletene tudi šaljive in ironične domislice, kar ga varuje pred skušnjavo, da bi obtoževal in neizbirčno zavračal.

Ta izrazito avtobiografska proza (in ne nazadnje tudi poezija) pa določa še eno komponento preizkušane avtorjeve osebnosti, odločujočo, če že ne osvobajajočo in rešilno: Jože Livijen je umetnik, znan tudi kot slikar in predvsem kot pesnik in pisec literature za otroke, ob tem pa intelektualno dovolj močan, da se zlahka brani predsodkov, tujih in lastnih. Konjski blues je torej tudi ritem lastnega osvobajanja, spopadanja z odvisnostjo, pretanjenega obračunavanja z malomeščanskim šovinističnim slovenstvom. Večinoma zelo kratke pripovedne enote podaja plastično in v samosvojem, nenestrpnem, slikovitem jeziku, sploh pa izgubi vse pomisleke, ko opisuje pekel kriz, metadonskega zastrupljanja, mraza, osamitev, mor in nevzdržnih telesnih bolečin.

Konjski blues nikakor ni namenoma didaktično pisanje, vendar je branje te knjige izkušnja, ki vzbuja silovit odpor do sintetičnega omamljanja. Že z blagim neomenjanjem govori, da je življenje, sploh za obrobnika, v tem primeru cigana-džankija-umetnika, tudi brez takšnega samouničevanja dovolj kruto in boleče.

Konjski blues Jožeta Livijena je silovita in iskrena knjiga, splača se jo vzeti resno in kot umetnino.

Iz oddaje S knjižnega trga