Pri tem ne gre spregledati, da pesnica vedno bolj problematizira medsebojne odnose in dogajanje zunaj in znotraj sebe, te pa med sabo povezuje, jih analizira in nekoliko prehitro izpelje. To je sicer manko zbirke. Kljub temu je to z vidika feminizma zelo uspela zbirka, ki obravnava vlogo ženske z različnih področij, posamični verzi pa znajo kompleksno in lepo ubesediti bivanje.

Foto: Center za slovensko književnost
Foto: Center za slovensko književnost

Pesmi se na začetku nanašajo predvsem na otroštvo subjektke in domnevne vpoglede v prihodnost. Gre predvsem za vnesene avtobiografske prvine. Kaja Teržan jih neposredno in slikovito, a tudi nadvse duhovito, prenaša v pesmi. Te je razumeti tudi kot držo avtorice o mogočem življenju in s tem o njenih kritičnih razmislekih o ukalupljenosti. Tem ni mogoče ubežati – ne pri nas in ne na tujem. Pesnica se pri tem osredotoča na življenje v Stockholmu. V umirjenem, samosvojem ritmu razvija dogajanje v preteklosti in z ironičnimi zastranitvami komentira predvsem zunanje okoliščine takratnega, otroškega življenja. To v zbirki Nekoč bom imela čas najprej daje najboljše, kar pesnica ponuja. S prejšnjima zbirkama, ju povezujeta subjektka in njeno analiziranje umestitve v različne okoliščine. Te se vežejo zlasti na uresničevanje klasične predstave o ženski, kar pa Kaja Teržan spretno pretresa: "Zdaj zdaj me bo nekdo prepoznal / in morala bom živeti svoje švedsko življenje / z neustrašnim moškim in dvema deklicama, ki ju vozim / na uro baleta."

Kritični vpogledi in nižje pogovorni kriki so kot izreki in tiho zaklinjanje proti normam in navidezni urejenosti sveta in subjektke, ki ima svojo zgodovino oziroma je že obstajala, na primer v liku čarovnice, stare matere in samotarke. Kaja Teržan razbija upodobitve harmonije, saj naj bi bila to samo utvara. Prav z ironiziranjem in kritičnim monologom odpira zanimiv diskurz o feminizmu. V pesmih se namreč subjektka sooča z vlogo matere, delavke, zaposlene, brezposelne oziroma odpuščene. Pronicljivo se pesniški jaz identificira z zadnjo idejo Sylvie Plath, razbija podobo idealne matere, vendar pa motiv skupnega člena pripisuje babici. Prav zadnja pesem v zbirki govori o njeni smrti, zaradi katere se spremeni marsikaj. Omenjeni motiv je znan iz zbirke Krog, v kateri pa je predstavljal upanje in točko vračanja. Kaja Teržan tako s celostnim pogledom prikazuje ženske, ki vsaka po svoje zmorejo ali ne zmorejo izpolniti svojih predpisanih nalog. Ena izmed najbolj pretresljivih pesmi pa je Svoboda: "Za svojo mizo sem, / priklenjena z zlato verigo. // Ni me: mame, ljubimke, prijateljice …"

Kaja Teržan. Foto: DSP
Kaja Teržan. Foto: DSP

Kar je nekoliko vprašljivo, pa so posamezni verzi, ki delujejo preveč posplošeno. Taki pesmi sta, na primer, poenostavljeno naslovljeni Pesem o domovini in Uporna kri. Kljub navidezni angažiranosti jima zmanjka natančnosti pri izražanju in izpeljavi misli.

Zbirka Nekoč bom imela čas nam v pripovednem ritmu prikazuje življenje subjektke z več vidikov. Je analitična, zlasti z vidika otroštva in feminizma. Pri zadnje omenjenem je najbolj inovativna, saj zajema najrazličnejše vloge in razmerja žensk. Dokaj tekoča pesniška govorica, slikovito prikazovanje spominov in zdajšnjih situacij ter lucidni razmisleki so pomembni elementi nove zbirke Kaje Teržan, pa tudi telo in deli telesa. Pri čemer pa gre za dodaten prispevek, saj telo omogoča gibanje, razmišljanje, raziskovanje in občutenje. Je torej medij, ki prenaša in ustvari – vse.

Iz oddaje S knjižnega trga.

Teržan, Podstenšek, Blatnik, Coates