Foto: Založba Beletrina
Foto: Založba Beletrina

Delo bi še pred nekaj leti umestili med znanstveno fantastiko in špekulativno fikcijo, ker pa živimo v času nebrzdanega napredka umetne inteligence, ga bomo morda kmalu dojemali kot realističnega.

Osrednja junakinja je namreč androidna robotka Klara, ne ravno zadnji, a dovolj napredni model t. i. UP oziroma umetne prijateljice, ki si jih premožni omišljajo za prijateljske stike in vzgojo svojih otrok. Klara na začetku romana stoji v veleblagovnici, se ozira okrog sebe in upa, da jo bo kakšna stranka izbrala in posvojila. Ker se napaja s sončno energijo, išče prostor bližje izložbi, toda pravila napredka so neizprosna; ker prihajajo novejši in bolj izpopolnjeni modeli, je Klara postopoma potisnjena v ozadje in prepuščena nerealističnemu upanju.

V uvodnih poglavjih je roman v vzpostavljanju človečnosti pretirano naivne androidke in prvoosebne pripovedovalke Klare verjetno najprepričljivejši, ko pa jo vendarle posvoji bolehna Josie in ko naveže še tesen stik z njenim prijateljem Rickom, roman postane prepoznavna mešanica malce postanih, že videnih in recikliranih idej na temo razvoja tehnologije, umetne inteligence in njene (ne)zmožnosti empatije, razmerij med človekom in strojem. Brian Aldiss je prvi pisec, na katerega pomislimo ob branju pričujočega romana, pa tudi na Ishigurov pretekli opus.

Čeprav se zdi najbolj logična paralela Ishigurov distopični znanstvenofantastični roman Ne zapusti me nikdar (2005), kjer se osredotoči na legalizirano kloniranje ljudi, ima Klara v resnici več skupnega z mojstrovino Ostanki dneva (1989), saj na soroden način in z veliko naklonjenosti piše o manjvrednem, drugorazrednem in preprosto zamenljivem subjektu. Če je v Ostankih dneva (v odnosu do gospodarja) pisal o služabniku, v Klari (v odnosu do lastnice) piše o androidu. Ishigura, kot kaže, fascinirajo ti nepomembni, "nevidni" liki, lani je med drugim predelal Kurosawovo filmsko klasiko Živeti (1952) in jo prestavil v okolje britanske birokratske hierarhije, kjer zavrženi in hlapčevski slehernik šele tik pred smrtjo spozna, da je šlo življenje povsem mimo njega.

Nekaj podobnega se zgodi Klari, temu neizmerno optimističnemu in idealističnemu stroju, ki nekaj časa "živi" v iluziji, da bi nekega dne lahko nadomestila mlado gospodarico. Ishiguro s tovrstnimi drznejšimi idejami žal ostane na pol poti, zato Klara in sonce še najbolj prepričljivo deluje kot analiza človeške neusmiljenosti in neobčutljivosti.