Spremno besedo k pesniški zbirki Krištofa Dovjaka je napisal Ivan Dobnik. Foto: KD Hiša poezije
Spremno besedo k pesniški zbirki Krištofa Dovjaka je napisal Ivan Dobnik. Foto: KD Hiša poezije

Zbirka namreč sega v stari svet ali natančneje v obdobje Saladina, ustanovitelja ajubidske dinastije, ki je vladala Egiptu in Siriji, poveljnika muslimanov v srednjeveških križarskih vojnah, po drugi strani pa zbirka skozi dediščino preteklosti kliče k ustvarjanju novega gesla "brez krvi" in opozarja na poskus še vedno aktualne pomiritve krščanske Evrope in arabsko-muslimanskega sveta. Dovjakove pesmi tako lahko "prevedemo" kot klic k strpnosti, razumevanju in sočutju. Ali kot pravi pesnik: "Ko prisluhnemo bližnjim, bi morali odpreti slovarje." Kajti tam bo vedno zapisana želja po miru. Tako se tudi v pretresljivem naricanju žensk izpostavi želja po stavkih brez "ostrih glagolov" in jabolku "brez kislega soka spoznanja", ki sega vse do objema Vzhoda in Zahoda.

Toda – ali se ni prav Saladin izkazal za pogumnega, milostnega in bolj viteškega kot njegovi nasprotniki, ki so v bitkah ravnali precej bolj kruto. Ti v pesmih lahko celo nagovarjajo velikega poveljnika, se k njemu obračajo kot v epistoli, zadeti od pripeke ga mlatijo, spet v drugih pesmih ga zasmehujejo, pljunejo na njegov tepih in mu zastavljajo vprašanja. A ne le o tem, kaj se dogaja z njegovim ihtenjem. Gre za to, kaj se dogaja z njimi. In z nami, kot nasledniki davnih nasprotij, ki še vedno niso razrešena. Naj se še tako milimo "s hlinjeno milino", ne moremo mimo samoizpraševanja, ali smo "res dobri kot kruh". Pretresanje drobcev našega bivanja, ko se pesniški subjekt kot novodobna množica obrača k Saladinu, zazveni tudi v naslednji pesmi.

Srečujemo se na tržnicah.
Dotikamo se s plastičnimi vrečkami.
Drug drugemu hvalimo nepremočljive čevlje.
Negovani obrazi skorajda prikrijejo da smo lovci plenilci
poljedelci pastirji
Nabiramo maline gojimo glive za kreme kaviar polže itn.
Naše podaljšane trepalnice niso tipalnice
Naše čtivo so vremenske napovedi Saladin

Krištof Dovjak: Hemingwayeve ustnice

Pesnik pri bralcih brez dvoma spodbuja razmišljanje. "Vseh barv in tonov smo …" zapiše v uvodni pesmi in nas pozneje poziva, naj prisluhnemo bližnjim, se naučimo "prisluškovati hoji mravelj". Ko piše o starem času in mestih, so to tudi današnja mesta. Ni prvič, da se Dovjak ukvarja z davnino, tako v dramatiki kot v pesniških zbirkah večkrat seže v posamezno obdobje ali ustvari avtorsko podobo posameznika. V zbirki Hemingwayeve ustnice je to pesniški portret Ernesta Hemingwaya. V Saladinovem ihtenju ne slika portreta, veličino nekdanjega vladarja spoznavamo prek besed njegovih neusmiljenih sovražnikov, prek razočaranja bojevnikov, prek eksistencialnega in eksistenčnega občutenja groze, ki jo tudi skozi upesnjenje sedanjosti meče na tnalo.

Junaški spevi so se nekoč peli ob spremljavi glasbila. Nemara ima Dovjakova poezija tudi zato močno zvočno dimenzijo, ritmična vznesenost lahko privede do zaklinjanja. Ob tem sta prva in predzadnja pesem posvečeni glasbenikoma, sinu in očetu Vitji in Volodji Balžalorskemu. V uvodu pesnik celo pozove: "Požvižgajmo drhtenju strun na začetku." Kot da se bodo besede potem luščile na zvočnem ozadju. Navsezadnje je beseda zvok in zvok ima pomen.

Pesem, ki jo je izpostavil tudi pisec spremne besede Ivan Dobnik, je posvečena pred leti umrlemu pesniku in esejistu Alešu Debeljaku. Zveni kot biblični spev in opozarja na naše samouničenje:

In prvi dan pobijamo čebele
In drugi dan podiramo gozdove
In tretji dan pobijamo čebele
In četrti dan podiramo gozdove
In peti dan pobijamo čebele
In šesti dan podiramo gozdove
In sedmi dan ne ležemo
Sedmi dan pobijamo čebele in podiramo gozdove

Toda – ali upanje vendarle obstaja? Zdi se, da Dovjakovo obujanje pretekle in sedanje groze v pesmih ima namen. Ne le, da ne bi pozabili in se morija ne bi ponovila; kljub temu in nemara prav zaradi tega v pesmih išče poti, da bi se človeštvo odprlo "za vse barve in tone".