Madžarski pisatelj in scenarist Lászlo Krasznahorkai, ki je znan po svojih zahtevnih, temačnih in pogosto postmodernistično obarvanih delih, je pri nas najbolj poznan po romanu Sátántangó, ki ga je v monumentalni, skoraj osemurni celovečerec adaptiral madžarski režiser Béla Tarr. Foto: Založba Beletrina
Madžarski pisatelj in scenarist Lászlo Krasznahorkai, ki je znan po svojih zahtevnih, temačnih in pogosto postmodernistično obarvanih delih, je pri nas najbolj poznan po romanu Sátántangó, ki ga je v monumentalni, skoraj osemurni celovečerec adaptiral madžarski režiser Béla Tarr. Foto: Založba Beletrina

Zgodbe v zbirki Svet gre naprej so bile v izvirniku izdane leta 2013 in prevedene v vse jezike, ki so pripravljeni tolerirati pisateljevo zahtevno, formalno inovativno, včasih celo eksperimentalno "apokaliptično" prozo, polno nenadnih obratov, zavračanja dramske resolucije in razvoja likov. V sodobni literaturi mu težko najdemo par.

Toleranca je ob branju del madžarskega pisca seveda potrebna, sploh ob branju kratkih zgodb, ki presenečajo v vseh pogledih. Po eni strani avtor navdušuje s karakterističnimi neskončnimi stavki (ki so lahko dolgi tudi petintrideset strani oziroma celo poglavje, npr. Kapljica vode), po drugi strani bralca vrže v vakuum "79 odstavkov na praznih listih" (posvečenih, komu drugemu, Konstatinu Kavafisu), kjer smo po petnajstih praznih straneh deležni samo dolgega seznama opomb ob tekstu, ki ne obstaja. Še večje, v bistvu prijetno presenečenje je poglavje s stavki v staccatu, ki bi mu jih zavidal celo kakšen James Ellroy. Drži, na literarne konvencije se Krasznahorkai preprosto požvižga.

Krasznahorkaijevi osamljeni junaki tavajo od starodavnega do sodobnega sveta, od Kijeva do New Yorka in od Indije do Šanghaja. Zgodbe govorijo o otožnosti, uporu, lastnini. Nietzsche objame torinskega konja in »znori«. Junak se sprašuje o novem svetovnem redu po enajstem septembru, na nekem drugem mestu skuša v hoji prehiteti Zemljo. Gagarina po zmagovitem poletu v vesolje oblasti šikanirajo in diskreditirajo, ker, osupel nad prvo vesoljsko izkušnjo, trdi, da Raj obstaja. Največkrat pa je skrivnostni (anti)junak preprosto "nevidni" človek ali iritabilna oseba, ki gre vsem malo na živce, kot npr. v uvodni zgodbi Tavanje na mestu, kjer "je očitno, da ga imajo vsi vrh glave, in sicer dokončno, ker on za razliko od urnega kazalca ni kazal ničesar, ni pomenil ničesar, kar pa je najbolj motilo svet, če je ta svet sploh kaj motilo, seveda, je bilo v prvi in zadnji vrsti to, da je bil za ta svet ništrc, samo hodil je in bil brez vsake vrednosti, tako je prišel tudi čas, ko se je po tem svetu gibal že tako, da ga v strogem pomenu besede sploh niso več opazili […]"

Naslov Svet gre naprej je pri Krasznahorkaiju lahko edino sarkastičen; v njegovem svetu ni optimizma, vizije prihodnosti, tam nihče ne gre naprej, civilizacija se kvečjemu končuje. Junak, ki v prvem delu govori in v drugem pripoveduje, se v tretjem, z besedami "ne potrebujem ničesar od tu", poslovi. Vse ostaja v kontekstu neobstoječih pričakovanj, zavračanja pomiritve ali možnosti odrešitve.

Če ste utrujeni od pripovednih konvencij mainstreama in pristaš pesimistične proze o "junakih", ujetih v blodnjak brez izhoda, potem je Krasznahorkai lahko morda tudi vaše adventno čtivo.