Pesniška zbirka Marjana Strojana je izšla letos pri Mladinski knjigi. Foto: Mladinska knjiga

Vsaj na prvi pogled je nekaj podobnega, se zdi, počel tudi Marjan Strojan, ko je pisal svojo osmo pesniško zbirko Hribi, oblaki, lepe pozdrave. Bere se namreč kot nekakšna arheološka odprava v srce teme, v pozabljeno jedro zahodnega kanona. Pesnik se z zanesljivostjo pravega erudita, ki nas je med drugim oskrbel z mojstrskimi prevodi Miltonovega Izgubljenega raja, Chaucerjevih Canterburyjskih zgodb in Beowulfa, spretno giblje po kolikor orjaški, toliko zapuščeni knjižnici; zdaj postoji pri Grkih in Rimljanih, zdaj pri mojstrih renesanse in romantike – in jemlje z obema rokama. Pri tem ne gre le za to, da občasno opusti prosti verz in piše v heksametru ali da si nekajkrat pomaga s sonetom, po možnosti uglašenim na asonanco. Strojan si pač izposoja, krade in prisvaja precej bolj velikopotezno.

Tega sicer ne počne vselej eksplicitno; tako se, na primer, na 66. strani optimistično zanaša, da bomo bralke in bralci sami prepoznali, kako za verzi, ki jih tam najdemo, pravzaprav stoji Goethejeva Popotnikova nočna pesem. Kar se je, zahvaljujoč Lili Novy, v časih nemške romantike glasilo: "V nebu / nad vrhovi / je mir / in med lesovi / že nikjer / diha več ni; / žgolenje ptic je zaspalo. / Čakaj le, kmalo / spal boš še ti," … se pri Marjanu Strojanu zdaj bere takole: "Po vseh sobanah / je mir; / po vseh dvoranah / skoraj nikjer / več velikih besed – / samo prostor / (in neskončnost navedb)." Spet drugje je popolnoma izrecen glede svojega vira, a v takih primerih se zdi pesnikova intervencija v izhodiščno besedilo še manjša. Posebej ko gre za apropriacije Katula, v knjigi Hribi, oblaki, lepe pozdrave naletimo na besedila, ki bi jih skoraj mogli označiti za prave pravcate prevode. A tu mora vendarle biti poudarek na "skoraj".

Kakor je bilo mogoče razbrati iz pesmi o miru v sobanah in neskončnosti navedb, Strojan civilizacijski trenutek, sredi katerega piše, dojema kot nekaj repetitivnega in slej ko prej jalovega, a zdi se, da obenem vendarle stavi, da, če se še enkrat skličem na Borgesa, Don Kihota kratko malo ni mogoče napisati dvakrat in da torej ponoviti za Katulom, kako da sovraži in ljubi obenem, danes deluje drugače kakor nekdaj. Je Strojan v Hribih, oblakih … potemtakem precej ortodoksen – se pravi: rahlo predvidljiv in dolgočasen – postmodernist, ki išče še zadnji preostali način, kako se avtorizirati do besede sredi izpraznjenega, metafizično izvotljenega sveta? In to, za nameček, desetletja zatem, ko je v svetovnem merilu zvezda postmodernizma začela bledeti? Taka interpretacija bi se utegnila zdeti precej prepričljiva, če bi pričujoče pesmi dejansko kazale predvsem same nase: če bi jih zanimalo, kako so narejene, če bi pedantno izpisovale genealogijo svojih predhodnic, če bi, skratka, razkrinkavale od zunajliterarne resničnosti brezupno razločeno naravo svoje lastne proizvedenosti.

Videti je namreč, da Strojan jemlje, kar jemlje iz kanona, da bi mogel v sicer nespregledljivo avtorski pesniški govorici, ki pa na sebi zdaj vendarle nosi tudi pečat zgodovine, precizneje, zanesljiveje, umetniško močneje govoriti, o čemer hoče zares govoriti: o življenjskih napakah, uzrtih z one strani mladosti, o pogoriščih ljubezenskih zvez, o bridkostih, razočaranjih, pa tudi o lepoti in popolnosti, ki se v nerednih intervalih prižigata in ugašata, pojavljata in izginevata sredi časa, ki se, kot pravi Veronika Dintinjana, ne izčrpa.

Goran Dekleva

A ni tako; najprej je najbrž treba reči, da so vse informacije o tem, kako je neka pesem napisana na Sapfin fragment ali neka druga po Byronovem pismu, diskretno skrite v kazalu in torej nočejo po vsej sili usmerjati že naše prve bralske izkušnje. Še pomembneje pa se seveda zdi, da pesmi, zbrane v Hribih, oblakih …, vseskozi kažejo v izkustveni svet. Videti je namreč, da Strojan jemlje, kar jemlje iz kanona, da bi mogel v sicer nespregledljivo avtorski pesniški govorici, ki pa na sebi zdaj vendarle nosi tudi pečat zgodovine, precizneje, zanesljiveje, umetniško močneje govoriti, o čemer hoče zares govoriti: o življenjskih napakah, uzrtih z one strani mladosti, o pogoriščih ljubezenskih zvez, o bridkostih, razočaranjih, pa tudi o lepoti in popolnosti, ki se v nerednih intervalih prižigata in ugašata, pojavljata in izginevata sredi časa, ki se, kot pravi Veronika Dintinjana, ne izčrpa. Ker hoče, drugače rečeno, zavezujoče govoriti o vsem, kar je eksistencialno bistveno za slehernika v zunajliterarnem svetu, Strojan vešče uporabi kanon, da bi podkrepil svojo pesem – in ne da bi jo spodkopal. Priznati je treba, da mu to pogosto tudi precej bleščeče uspeva.

Iz oddaje S knjižnega trga

Strojan, Pregl, Swift, Perenič