Kontaminirane pokrajine pa so boleča zbirka razmišljanj o pokrajinah, sredi katerih živimo in ki so – vsaj v Evropi in še posebej v srednji Evropi – posejane z množičnimi grobovi, o katerih še vedno vemo premalo.

Pollackovo knjigo je prevedla Jerneja Jezernik. Foto: Celjska Mohorjeva družba
Pollackovo knjigo je prevedla Jerneja Jezernik. Foto: Celjska Mohorjeva družba

V knjigi Ženska brez groba; poročilo o moji teti Martin Pollack nadaljuje zgodbo svoje družine, ki je po očetovi strani tesno povezana z našimi kraji. Bastovi – tako so se namreč pisali – so desetletja živeli v Laškem. Tja se je v šestdesetih letih 19. stoletja iz Porenja priselil mladi Paul Bast, pisateljev praded, po poklicu usnjar. V Laškem je bilo večinsko prebivalstvo tedaj nemško govoreče ali vsaj nemško usmerjeno – medtem ko je bilo okoliško prebivalstvo skoraj izključno slovensko. Kupil je mogočno hišo na Glavnem, danes Aškerčevem trgu in v njej odprl strojarno, pozneje tudi gostilno ter se dejavno vključil v življenje mesta. Bil je, kot ga opisuje Pollack, "z vseh strani spoštovan meščan in strogo nemško usmerjen mož". Poročil se je s celjsko Nemko, rodilo se jima je osem otrok.

V obdobju, ko se je v Laškem naselil in uveljavil Paul Bast, so Nemci in Slovenci skupaj živeli še razmeroma mirno. A že kmalu se je to dozdevno sožitje začelo krhati. Nadvlada Nemcev sčasoma ni bila več samoumevna, Slovenci so vse bolj odločno terjali politično, gospodarsko in kulturno enakopravnost. Prepad med obojimi se je širil in poglabljal, dokler ni postal nepremostljiv. Praded Paul je umrl leta 1901, žena Juliane leta 1911. Otroci so se večinoma odselili iz Laškega – Pollackov ded Rudolf se je že pred prvo svetovno vojno preselil v Amstetten v Spodnji Avstriji, kjer je odprl odvetniško pisarno. Po koncu prve svetovne vojne so se sile na južnem Štajerskem prerazporedile, nova država, ki so jo južnoslovanski narodi ustanovili po razpadu Avstro-Ogrske, do Nemcev ni bila prijazna. Toda Pauline Bast, ženska iz žalostnega naslova knjige, je ostala v Laškem.

"Povedati moramo vse zgodbe, ne da bi nepojmljive zločine poskušali omiliti"

Pollackova prateta, sestra njegovega deda je bila posebna ženska, tiha in zadržana. Njeni bratje so bili zagrizeni nemški nacionalisti – že med šolanjem v Celju so sodelovali v nemških organizacijah, med študijem prava v Gradcu so se pridružili nemškemu nacionalistično nastrojenemu burševskemu združenju Germania. Skoraj logično je bilo, da so pozneje odprtih rok sprejeli nacistično ideologijo, ki se ji pravzaprav nikoli niso odpovedali. Sestre Bast pa so do te ostale nekako imune, tudi stara teta Pauline. Dolgo je bila samska, srednjeletna se je nato poročila z ovdovelim Slovencem, cerkovnikom in zborovodjo Francem Drolcem. Živela je odmaknjeno, iz hiše ni hodila kaj dosti, ves čas je ohranjala normalne odnose s slovenskimi sosedi. Ker se med vojno ni proti nikomur pregrešila, je tudi po osvoboditvi ostala v Laškem. A kmalu, že maja 1945, so prišli partizani in jo odpeljali v improvizirano taborišče v gradu Hrastovec, kjer je poleti tega leta v nečloveških razmerah umrla. Ostal je zaznamek grobarja iz Voličine, ki si je zapisoval, katere žrtve iz taborišča je zakopal in kdaj. 26. avgust 1945: Pavla Drolc iz Laškega.

Avtor knjige Martin Pollack (1944). Foto: EPA
Avtor knjige Martin Pollack (1944). Foto: EPA

Tudi po dolgem in skoraj presunljivo natančnem raziskovanju Martin Pollack o svoji stari teti in njeni usodi ni izvedel veliko. Je pa akribično izrisal natančno podobo neke družine, ki verodostojno priča o strašnem 20. stoletju, o nasilju in strahu, o nepomembnosti in tragični usodi posameznika sredi divjanja zgodovine. Proučil je brez števila dokumentov, časopisov, knjig, izprašal vse priče, ki jih je lahko našel, obiskal kraje, kjer so ljudje, o katerih piše, živeli ali se ustavili, si ogledal hiše, ki še stojijo, zapisal življenjske zgodbe, se do najmanjše podrobnosti poglobil v fotografije, ki so mu prišle v roke. Pisanje Martina Pollacka je stvarno, a nikoli suhoparno; detajli in zgodbe, ki jih navaja, so presenetljivo natančni, a nikoli sami sebi namen. In čeprav popisuje večinoma boleč in pogosto strašen zgodovinski čas, to vendar počne neobremenjeno, celo s humorjem.

Naj končam s citatom iz knjige. Avtor se nekje na začetku knjige vpraša, ali je legitimno poročati o usodi Pauline Bast - Drolc, o nasilju, ki ga je v Hrastovcu doživela od jugoslovanskih partizanov. Skrbi ga, da bi njegovo pisanje lahko razumeli kot revanšizem, kot poskus, da bi zločine Nemcev izenačili s partizanskimi in jih tako relativizirali. In si odgovori "… Prepričan sem, da danes lahko, morda celo moramo povedati vse zgodbe, brez jeze in razgretosti, ne da bi kaj zamolčali ali prikrili, ne da bi nepojmljive zločine, ki se jih kot potomci sramujemo, ki nam povzročajo neprespane noči, poskusili kakor koli omiliti."