Name je velik vtis naredil tudi epistolarni roman Guernseyjsko društvo za književnost in pito iz krompirjevih olupkov avtoric Marry Ann Shaffer in Annie Barrows, ki ga je pred desetletjem občuteno prevedla prav Miriam Drev in je tudi časovno blizu njenemu romanu, saj se dogaja med drugo svetovno vojno in tik po njej. Vendar so se v pisemskem žanru od osemnajstega stoletja naprej, ko je bil še posebej priljubljen, preizkusili še številni pisatelji, od Goetheja in de Sada do Virgine Woolf, Stephena Kinga ali Alice Walker.

V spremni besedi k romanu Od dneva so in od noči Leonora Flis piše, da je "v zgodovini slovenske književnosti oblika pravega pisemskega romana skoraj nenavzoča in da romana, ki bi v celoti gradil na pisemski formi, do izida romana Miriam Drev nimamo". Drevova si pomaga s tem, da pismom, ki so datirana kmalu po koncu druge svetovne vojne pa tja v šestdeseta, dodaja nekakšen povezovalno-pojasnjevalni okvir ali rdečo nit (vendar je tudi ta, z izjemo zapisa v Jakobovi beležnici čisto na začetku, v pisemski obliki). V sedanjem času si namreč dopisujeta mama Agata iz Ljubljane in sin Jakob, ki živi v Trstu. H klasičnemu načinu dopisovanja ju spodbudita najdena svežnja starih pisem, vsa naslovljena na Agatinega pokojnega očeta Miha, saj naj bi se tako lažje ujela s preteklostjo in dogodki, ki so usodno zaznamovali družino. Bo Agata ob pisemskem 'trku' treh generacij kaj bolje razumela družinsko dinamiko? Bo lažje odpustila odsotni mami in nedostopnemu očetu? Ali bo Jakob, predstavnik novega rodu, na podlagi prebranega kaj lažje in drugače gradil partnerski odnos in se pripravil na lastno očetovstvo? Je preteklost, predvsem družinska, res tista, ki nas določa in s poznavanjem katere lahko rastemo, se osvobodimo in zakrpamo raztrganine srca? Ali pa je morda bolje ostati blaženo neveden, pa čeprav nikoli čisto pomirjen sam s seboj?

V prvem delu romana beremo pisma, ki jih Mihu od leta 1945 do 1956 pošiljajo njegovi prijatelji, tako fantje kot dekleta. Pisma prihajajo z različnih koncev: iz Starih Žag, Dolenjskih Toplic, Kranja, Logatca, Rakeka, Tržiča, Maribora, Zagreba, Mozirja, Ljubna, Golnika, Pančeva, Kolašina, Vuzenice, Novega mesta … kjer so pač takrat služili vojaški rok ali začeli s prvimi službami. Prežema jih nekakšen kolektivni duh mladine povojnih let, ki kljub hudim časom ohranja sproščenost z igranjem odbojke, hribolazenjem, sončenjem, kopanjem in ljubezenskimi peripetijami. V drugem delu romana Mihu v Ljubljano piše njegova mlada žena Pavlina, Agatina mama. V želji po boljšem zaslužku in obvladanju tujega jezika si je poiskala delo strežnice v bolnišnici v Londonu, doma pa pustila dveletno hčer. Njena pisma so daljša, polna živahnega klepeta o duhamornih strežniških poslih, razgibanosti angleškega življenja in londonskih znamenitostih. Nameravano nekajmesečno bivanje v tujini se razvleče na leto in pol, tako da njenim pismom sledimo od leta 1958 do vključno 1960.

Miriam Drev se je pisem lotila enosmerno in s tem bralcu skozi zamolčane odgovore ponudila možnost lastne interpretacije značajev glavnih junakov. Miho spoznavamo zgolj in samo skozi oči dopisovalcev, najprej prijateljev in pozneje žene; prvoosebna Pavlinina pisma možu pa so gostobesedna in samorefleksivna, o njej si zato lažje ustvarimo mnenje. Nobeden od njiju ni pretirano všečen, prej oba vzbujata negativna čustva – nelagodje, neodobravanje, celo jezo, (z njimi se je vse svoje odraslo življenje najbrž borila tudi Agata, ki je bila, kot piše Jakobu, v maminem svetu skrčena na predzadnjo pisemsko vrstico). Miha si po besedah prijateljev predstavljamo dokaj brezbrižnega, dobrega športnika, “rojenega zajebanta” in ženskarja, Pavlina pa mu zameri očitke, da ga zanemarja in preveč zapravlja, ter mu med vrsticami očita, da bi v njeni odsotnosti lahko bolje poskrbel za hčer Agato. Dlje ko Pavlina zavlačuje odhod domov, bolj mučno postaja branje njenih pisem. Bralec ne more čisto verjeti, da ostaja v tujini zaradi zaslužka, s katerim bi mlada družina čim prej prišla do vrstne hiške, avtomobila in gospodinjskih aparatov, ampak ji je to bolj izgovor za podaljšano avanturo, cilj, ki opravičuje sredstva. Kot bi se ji prehitro zgodila mož in otrok in jo je strah, da se bo ob vrnitvi končalo vse, za čimer je hrepenela. Njeno pisanje možu je bolj podobno vase zagledanim dnevniškim zapiskom, pa tudi sicer med njima ni čutiti globoke vezi; kot da ne bi bila odkrita drug z drugim in bi se ves čas vrtela kot mački okrog vrele kaše.

V romanu Od dneva so in od noči je Miriam Drev odlično ujela ozračje prvega povojnega petnajstletja ter se skozi oči takratne mlade generacije prav psihološko poglobila vanjo. Pripoved gladko teče in jo prebereš na dušek, vendar potrebe po pisemskem žanru ne upraviči. Epistolarna oblika je rahlo prisiljena, nekakšna vaja v slogu, sicer zelo vešče izpisana, manjka pa ji napetost "izmenjavanja žogice" med dopisovalci, dinamika, ki pisemski roman začini in mu daje tisti poseben čar. Tega ne rešita niti sodobnika Agata in Jakob; prav njuna pisma so najmanj prepričljiva (težko, da bi si kakšna mama in sin dopisovala na takšen način). Predvsem Agata v svojih pismih zapolnjuje luknje, ki jih pušča enosmerna pisemska pot, klasično pripovedniško pa izpelje tudi nepredvideni končni zasuk, ki morda prav zato ne zadene tako močno, kot bi lahko. Pri tem sem se spomnila na roman Ivana pred morjem Veronike Simoniti, v katerem natreseni stavki iz starih pisem mestoma zelo učinkovito nadomeščajo dialog. V takšnem "mešanem" žanru bi veliko bolj prišel do izraza tudi dragoceni potencial romana Od dneva so in od noči.

Iz oddaje S knjižnega trga.