Foto: Škuc

Avtorica, ki ves čas prehaja med glasbeno in besedno umetnostjo, je do zdaj izdala roman Kdo ima druge skrbi, esejistično monografijo Slavne neznane, v kateri iz sociološkega zornega kota tematizira prezrte zvočne umetnice, in esejistično monografijo Med njima je glasba: Glasba v konstrukciji lezbične scene ter pred kratkim odločno zakorakala tudi v območje poezije.

Njena prva pesniška zbirka Ljubav reče greva se že oblikovno loči od večjega dela sodobne slovenske literarne produkcije, saj jo je zgradila kot celostno pesnitev oziroma eno samo poemo. Ta nas na enainosemdesetih straneh skozi oči umetnice, samozaposlene v kulturi, vodi skozi mestno pokrajino in družbene sisteme in podsisteme znotraj nje. Že na samem začetku se bralcu ob vzpostavitvi subjektinje v grumovski maniri groteske prikazuje zatohlo ozračje s statičnim, skorajda brezizhodnim položajem, ki slehernika postopoma razčloveči. Ob negotovi prihodnosti se temu pridruži prevpraševanje na ravni notranjega monologa, a je bolj kot stanje obupa v besedilu mogoče prepoznati močno željo po preživetju. Nina Dragičević namreč učinkovito izpostavlja prepletanje različnih zvočnih elementov, ki na eni strani nakazujejo družbeno nasilje do slehernice ali slehernika, na drugi strani pa s pomočjo ponavljajočih se zaklinjanj in repeticij širijo prostor iz notranjosti navzven, pri čemer prav ritem postane življenjska moč ali osrednje gonilo zbirke. Premišljena raba zvoka poskrbi tudi za večplastnost pogleda in različne pozicije izrekanja, saj se večglasju zunanjega sveta ob siceršnjem notranjem monologu v kurzivi pomembno pridružuje tudi intimni dialog z njo – ljubav. Šele ta sproži potrebni impulz, ki govorčinim prej negotovim korakom dokončno omogoči, da se podajo na pot, čeprav ta označuje zavestno premikanje skozi kroge pekla družbenih in sistemskih anomalij.

Kot v svojem dosedanjem delu Nina Dragičević postavlja na površje ksenofobijo, homofobijo, odklonilen odnos do manjšin in revščine oziroma tisto, kar je pogosto zamolčano oziroma, bolje, neslišno. Poglobljeno poslušanje razlaščene subjektinje v nadaljevanju namreč prinaša eno bolj uspelih upodobitev družbe v njenih splošno sprejetih anomalijah, pri čemer avtorica zajema širok spekter trenutne situacije – od kulturne scene do prekarnosti ter odklonilnega odnosa do socialnih slojev in skupin znotraj nesmiselnih birokratskih sistemov. Pri tem problematiko dobrodošlo posreduje brez moraliziranja, pač pa s svežo kritiško noto. To je na primer vidno v epizodi, ko se subjektinja s pridobitvijo statusa samozaposlene v kulturi le za las izogne eksistencialni krizi. V tem ne zgolj problematizira svoj prekarni položaj, saj v retrospektivi dodaja spomin na očeta, ki se je komaj izognil izbrisu iz registra stalnega prebivalstva. Na prvi videz gre za različni, a v svojem bistvu enakovredni dejanji nedelujočega aparata, ki je glavni podeljevalec dovoljenj biti nekaj in biti tukaj. Ob družbenih neskladjih pa obvezno obstajajo tisti, ki jih povzročajo ali se vsaj pasivno izogibajo konfrontaciji in mogočim konfliktom. Na ravni zbirke to ob prikazu hinavščine, nerazumevanja in koristoljubnosti premišljeno poteka predvsem skozi zvočni aparat birokracije – od posameznih glasov uradnic in književnic vse do veganskih aktivistk.

Svet, ki ga avtorica izpostavlja, pa ni črno-bel, med drugim smo priča tudi izjemno sočutnim trenutkom, denimo v administracijski situaciji, kjer si nasproti stojita uradnica in prosilka, pri čemer obe, tako hierarhično višja kot nižja slehernica, ostajata talki sistema. Slikanju neskladnosti se pridružuje nevladni sektor, med drugim kulturniška omejenost, ki svojo produkcijo ustvarja po krožnem načelu obnavljanja in ne dovoljuje novih prebojev, na drugi pa sodobni in popularni kvaziaktivizem, denimo ko ljubiteljica živali vleče žival na verigi in niti ne pomisli, da "metoda ogledala pomeni sodelovanje". Med iskanjem možnosti preživetja v sistemu, ki ne ceni posameznikovega življenja, tako ne umanjka niti dobro prikazanega sarkazma in ironije, pri čemer pa se dejanjem iz obupa odreka tudi zaključek zbirke. Ta iz mesta absurda vitalistično vodi nazaj do ljubavi – edinega morebiti še mogočega prostora varnosti, razumevanja, svobode in predvsem vira moči, da se o vseh odtenkih družbenega nasilja odkrito spregovori.

Pesniška zbirka Nine Dragičević Ljubav reče greva, ki je hkrati kritična in ljubezenska pesnitev, se v svojem prehajanju skozi različne anomalije povsem zaveda družbenih omejitev, a tudi tega, da je ena izmed nalog poezije razkrivati tisto, kar si ne želi biti vidno. V svoji smeri iskanja upora se ne ukloni in tako deluje predvsem kot knjiga preživetja in hkratni priročnik neskladij, ki se jih vsi zavedamo, a o njih nihče ne govori. Zatorej ne more biti naključno, da se v poemi večkrat pojavi verz, ki pravi "to pesem pišete vi", s katerim avtorica ne zgolj poziva k soodgovornosti, ampak pred naš obraz dobrodošlo nastavlja zrcalo, ki ga danes vse bolj potrebujemo.