Medtem ko Franz Didierju skozi pripoved obuja domnevno preteklost svojega razmerja z Rebecco – domnevnega pač zato, ker Franz nekje med pripovedovanjem nonšalantno navrže, da je patološki lažnivec – se zaradi podstavljene psihološke intrige dejavno, v romaneskni zdajšnjosti, spreminja odnos Didierja in njegove zaročenke Béatrice. Rebecca in Franz Diderju nenehno nastavljata zanke; skozi Franzevo pripoved in Rebeccino spogledovanje vplivata na Diderjevo perspektivo na lastno razmerje, na njegov odnos do partnerice, na njegova čustva in tudi dejanja. V zavezništvu spogledljivke in invalida, ki skušata mlajšega, samozaverovanega moškega, lahko zaznamo vzporednice s spogledljivko in starcem v postmodernističnem romanu Johna Fowlesa Mag, romanu, ki je široko prepoznaven prav po tem tipu intrige in kjer se tovrstna igra neposredno veže na grški teater in arhetipske like, ki se pojavljajo v njem; v obeh primerih imamo sorodno strukturo, ki temelji na pogovoru med starejšim, bolj izkušenim moškim in mladeničem ter na zapeljevanju, na mešanici čustveno, a tudi mentalno manipulativnih postopkov – v obeh primerih je zaznaven tudi iniciacijski moment.

Franz Diderja skuša s pripovedjo o skrajno intenzivnem, v nekem smislu usodnem ljubezenskem razmerju – vprašanje, ki mu ga implicitno zastavlja pa je vprašanje o naravi resnične ljubezni; Didier jo pričakovano zaznava v močnem poželenju, ki ga posledično začne razvijati do Rebecce, saj jo zaradi erotične nazornosti in detajliranosti Franzeve pripovedi doživlja poudarjeno seksualizirano.

Franz, po drugi strani, pripoveduje o odnosu, v katerem erotične igrice sčasoma nadomestita psihološko in fizično nasilje, prebujena z nepotešljivo željo po nenehnih novih, skrajnih doživetjih in vznemirjenjih; pripoved o razmerju med Franzem in Rebecco je tako med drugim tudi pripoved o nepotešljivosti praznine, ki jo v sebi odkriva srednjeletni Evropejec, intelektualec iz višjega ekonomskega razreda. V nekem smislu gre za zgodbo o tem, na kakšen način se identiteta, ki jo prek kazalnikov spola, rase in ekonomskega razreda označujemo kot "belega premožnega moškega", v kapitalističnem redu sesuva sama vase – in se naposled, po tem, ko za seboj v uničenje potegne tudi drugega (v tem primeru torej Franz Rebecco), pomiri s preprostim, dolgočasnim bivanjem v paru, ki mu je še nedavno predstavljalo za svoj družbeni položaj nevreden način bivanja. Tudi sicer je identitetno za roman bistveno; Franz prav v odnosu do Rebecce – Judinje iz nižjega socialnega razreda, mlajše ženske – najprej razgrajuje, nato pa utrjuje svojo identiteto, preden se le-ta sesuje; Rebecce kot avtonomnega, netipskega bitja ne pripoznava.

Roman Ledeni teden je idejno in spoznavno precej razplasten, toda žanra meščanskega romana v resnici ne presega; lika, s katerima se najintenzivneje ukvarjamo, sta evropska intelektualca, moška iz Francije oziroma Anglije; kot primerku žanra je romanu tako težko očitati, mimo okoliščin meščanskega romana pa v resnici ponuja sorazmerno malo.
Ledeni teden je napisani sočno, erotično nazorno, v dialogih je razbrati igrivost in različne jezikovne registre. Slogovno je roman sorazmerno težko presojati, saj se bere precej okorno in arhaično, a bi bilo zaradi navedenih razvidnih lastnosti mogoče misliti tudi na to, da je okoren predvsem prevod, ki je delo Jaroslava Skrušnyja. Slovenščina v romanu se preprosto ne bere sodobno in niti ne primerljivo s slovenskimi izvirniki iz osemdesetih let prejšnjega stoletja; jezikovno se roman v slovenščini zdi arhaičen; primerljiv je denimo z drugim Skrušnyjevim prevodom, Umetnino Emila Zolaja, pisatelja, ki je, kot vemo, ustvarjal v devetnajstem stoletju.

Ledeni teden tako v nazorno erotični, a hkrati nič manj nazorno nasilni pripovedi ponuja zlasti dober pogled v psihologiji osrednjih protagonistov, ne uspe pa jim preseči območja izrekanja, značilnega za ta žanr, s tem pa sta zamejeni tudi spoznavna in idejna plat besedila.

Iz oddaje S knjižnega trga.