Roman je v slovenščino prevedel Aleš Berger. Foto: Cankarjeva založba
Roman je v slovenščino prevedel Aleš Berger. Foto: Cankarjeva založba

Leta 1945 rojeni avtor si leto in kraj rojstva, odsotnega očeta, mamo igralko in pisateljevanje v kratkem romanu Speči spomini deli z osrednjim likom in prvoosebnim pripovedovalcem Jeanom D. Ta si v kavarnah zapisuje delčke pogovorov med neznanci, ki jih prestreže, in sestavlja sezname ljudi, ki jih je nekoč srečal in so kamenček v mozaiku njegovega življenja. Kot ga je v mladosti obdajala tesnoba pred srečevanji, se zdaj – roman v retrospektivi, v kateri se prepletata resnično in sanjsko, piše desetletja pozneje – zdi, da se trudi iskati stike, vezi, pa čeprav s fragmenti, epizodami iz preteklosti, ki je že davno mimo, po drugi strani pa tu in tam nepričakovano še vedno vznikne po sistemu večnega vračanja enakega.

Knjiga s tem naslovom je eno njegovih najljubših čtiv, ki se ujema z njegovim zanimanjem za okultizem. Deli ga z Geneviève Dalame, eno izmed šestih žensk, ki se jih spominja v romanu in ki ji poleg neimenovane ženske z revolverjem namenja največ pozornosti. O šestih ženskah, ki so bile v nekem trenutku del njegovega življenja, nato pa so iz njega izginile in se, nekatere, v njem nenadoma spet pojavile, ne izvemo veliko, kot tudi ne o pripovedovalcu, čigar ime posredno sam razkrije šele proti koncu. "Razvojni roman o spominu, ki ponuja razmislek o ponavljanju v življenju in v pisanju," so zapisali pri založbi Gallimard, s čimer so merili tudi na povezavo tega Modianojevega dela s katerim drugim – protagonist Jean D. spominja na Jeana B., ženska z revolverjem na lik iz ene prejšnjih knjig in tudi pisec je to potrdil.

Modianojevo iskanje izgubljenega časa se razlikuje od Proustovega. Slednjega je zaznamoval nehotni spomin, ki je bil povod za nastanek monumentalnega romana v sedmih delih, sam pa se priklicevanja spominov loteva načrtno in namenoma, a rezultat seveda ni nikoli popoln, v njem ostaja veliko praznine in ugank.

Nina Gostiša

Ena od značilnosti Modianojevega pisanja je vračanje v mladost, brskanje po spominu, dokumentih, z njim pa tudi vsa ta fragmentarnost. Snov pogosto črpa tudi iz časopisnih člankov, intervjujev, kot na primer v primeru Dore Bruder, ko je v starem časopisu zasledil vest o izginuli judovski deklici, ki je končala v Auschwitzu, in se namenil raziskati in izvedeti čim več o njej, da je nazadnje napisal roman o izgubi, ki nosi njeno ime. V Spečih spominih so pripovedovalčev vir namesto člankov in intervjujev lastni zapiski, seznami, tudi policijski zapisnik.

Modianojevo iskanje izgubljenega časa se razlikuje od Proustovega. Slednjega je zaznamoval nehotni spomin, ki je bil povod za nastanek monumentalnega romana v sedmih delih, sam pa se priklicevanja spominov loteva načrtno in namenoma, a rezultat seveda ni nikoli popoln, v njem ostaja veliko praznine in ugank. "Rad bi napravil nekaj reda med svojimi spomini," piše pripovedovalec Jean D. "Vsak od njih je košček puzzla, a veliko jih manjka, tako da je med njimi dosti prostora. Včasih se mi posreči sestaviti tri ali štiri, več pa ne. Potem si zapisujem drobce, ki se mi v neredu vračajo, sezname imen ali zelo kratke stavke. Rad bi, da bi imena kot magnet privlekla na površje še druga in da bi se koščki stavkov sprijeli v odstavke in poglavja, ki bi se držala skupaj."

Pomembno vlogo pri tem ima Pariz. V mladosti so ga obsedali zemljevidi na postajah podzemeljske železnice z gumbi, ki so zasvetili, ko si s pritiskom nanje označil svojo pot, in to je prispodoba spominov, čustev in zaznav, s katerimi je mesto posejano v Jeanove in avtorjeve osebne zgodbe. Meja med njima je zabrisana, tako kot tudi med resničnostjo in sanjskostjo, preteklostjo in sedanjostjo. Roman ima le kakšnih sedemdeset strani, a to zadostuje, da sproži razmišljanje in vprašanja, kot je tisto o razmerju med spominom in pozabo. "Spomin je fragment, ki lebdi na ogromni gmoti pozabe," pravi Patrick Modiano.

Iz oddaje S knjižnega trga.

Pavček, Modiano, Velikić, Sinanović