Pesniška zbirka Nacija – Kultura je izdana kot nadaljevanje razstave Nacija – Kultura, ki je od 13. oktobra 2022 do 8. februarja 2023 potekala v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova.

Na koncu zbirke je avtor pojasnil nastanek projekta, ki sega v leto 2000, ko je v Narodnem muzeju potekala razstava ob dvestoti obletnici rojstva Franceta Prešerna. Takrat se je dva meseca v živo izpisovalo vse, kar so uporabniki vpisovali v spletni brskalnik Mat’Kurja. Na podoben način se je Ćosić po 22 letih lotil razstave v Muzeju sodobne umetnosti na Metelkovi, le da je namesto nedelujočega portala Mat’Kurje uporabil Twitter, novodobni poligon za prikazovanje stališč, mnenj in vrednostnih sodb tako političnih veljakov kot tudi spletnih vplivnežev in drugih predstavnikov ljudstva. Pesniška zbirka Nacija – kultura je tako razstava v malem. Ponuja pregled sonetov, ki jih generira umetna inteligenca na podlagi promocijskih sloganov, političnih fraz in objav ljudi na družbenem omrežju Twitter, ki naj bi prav v tednih po Muskovem prevzemu bolj sproščeno podpiral svobodo govora.

Zbirka je razdeljena na štiri tematske sklope – vsak izmed njih pa vključuje tri ali štiri poglavja. Prvi sklop je politične narave in vključuje naslove Panteon, Novice, Ustava in Programi. V prvih treh verzih se v njih seznanimo s političnim komentarjem, manifestom, sloganom ali členom iz ustave, nato pa sledi besedilo, ki ga je generirala umetna inteligenca. Ta deluje na način prebiranja tvitov trenutno dejavnega politika, in če objava ustreza vnaprej določenim tehničnim parametrom, iz njega generira pesem in jo umesti v obliko soneta.

Tako npr. iz tvita politika Branka Grimsa, ki se glasi: “Evropa si zatiska oči pred spopadom civilizacije in barbarstva, / ki na njenih tleh vse bolj plamti. / Plameni, v katerih izginja Notre Dame, Naša Gospa, / so zato simbolni konec veličastne evropske civilizacije” … generira nadaljevanje soneta, ki poteka takole: “Ko pa se razvneti Rim nad nami, / se svet razodeva kot bipolarna motnjica; / na njih je samo nebogljena ženska moč: neskončna, / in nežnost konca sveta. /.../ V njih se razvneti duh časa; / očistijo jih le želje po moči, ki jim je sveta: a) nemirnih sil osiromašeni so narodi Evropejcem jasni …"

Poleg Grimsovega najdemo v zbirki tudi tvite Aleša Hojsa, Žige Turka, Janeza Janše, Vinka Vasleta, Žana Mahniča, Aleša Primca, Vlade Republike Slovenije in drugih. Čeprav se je Ćosić trudil, da bi izluščil tiste tvite, ki imajo v javnosti najbolj negativen predznak in predstavljajo primer sovražnega govora, dobimo vtis, da jim generator umetne inteligence zelo pogosto “pomaga” priti do bolj filozofskega ali celo romantičnega zaključka. Pri tem se njegova metoda dela le v manjših odtenkih razlikuje od metode dadaistov in nadrealistov, ki so na začetku prejšnjega stoletja metali v zrak fragmente svojih pesmi, da bi pretresli razmerje utečenih stavčnih členov in na naključen način prišli do dekonstrukcije starih vsebin.

Kot zanimivost pesniške zbirke Nacija – Kultura lahko izpostavimo tudi starinsko pisavo, v kateri so napisani naslovi posameznih pesmi, saj njihova grafična podoba spominja na prvo izdajo Prešernovega Sonetnega venca. Pri tem pa se podobnost z delom Franceta Prešerna tudi konča, saj soneti nimajo rime, metruma niti akrostiha – sicer naj bi bili po Ćosićevem mnenju preveč omejeni na ponavljajoče se vzorce oz. rešitve. Tudi Prešeren ni bil izbran naključno, saj je, tako pravi Ćosić, "osebna zgodba žalostnega Prešerna dovolj žalostna (patriarhalna, pedofilska, alkoholna), da pri vsakokratni novi generaciji razmišljujočih zbuja tisto zdravo aromo nelagodja do pripadanja (kateremu koli) plemenu".

Sorodna novica Nekoč Mat'kurja, danes Twitter: Meditativen vpogled v nefiltrirano tipkanje (spletnega) ljudstva

Svoje ugotovitve, do katerih je prišel v času projekta Nacija – Kultura, je Vuk Ćosić na začetku zbirke strnil v stavek "Slovenija je mala in lepa, kakor duše njenih ljudi", na koncu knjige pa poudarja, da ne gre za degenerirano, temveč generirano umetnost. Čeprav je umetna inteligenca glavni generator ustvarjanja sonetov, predstavlja zgolj algoritemski posrednik pri filtriranju bolj ali manj sovražnih tvitov, nepremičninskih, zaposlitvenih in erotičnih oglasov, navijaških sloganov in trgovskih oglasov. Bolj ko se sprašujemo, kje in kako (po)iskati pesnika, bolj ugotavljamo, da vprašanje ni utemeljeno, saj je v dobi, ko bralčeva pozornost po nekaj sekundah pozornosti drastično upade, pomembnejše vprašanje: kdo je bralec in kako filtrira oz. selekcionira podatke iz vsakdanjega življenja.

Soneti v zbirki Vuka Ćosića Nacija – Kultura niso le odslikava vrednot neoliberalne družbe in reciklirani "povzetki" prikaza delovanja demokracije, so tudi nazoren prikaz tega, kako delujejo naši možgani. Ti se ob prebranem sloganu, katerega namen je v človeku prebuditi potrošnika, vernika, privrženca oziroma sledilca, odzovejo z nizom nezavednih ali polzavestnih asociacij, ki se nanašajo na pretekla doživetja in t. i. dnevne usedline. Pri tem se velikokrat odzovejo čustveno in impulzivno, tako rekoč "na prvo žogo", kar na družbenih omrežjih med drugim odseva tudi v podobi sovražnega govora. Vprašanje je, kako bi se odzvali, če bi si vzeli čas za razmislek in analizo širšega ozadja informacije, ki je po navadi vzeta iz konteksta. Zato bi morda vseeno morali brati sonete iz zbirke Nacija – Kultura kot odslikavo iracionalne, degenerirane "instantne" kulture, ne zgolj kot v neskončnost generirane loopinge vedno istih patoloških vzorcev. Čeprav je umetniški trg že precej nasičen z glasbo, slikami in literarnimi poskusi umetne inteligence, je njihova umetniška vrednost na tako nizki ravni, da (vsaj za zdaj) ne seže do kolen človeku iz mesa in krvi, ne glede na to, kako primitiven ta ostaja v svojih "tvitih".

Iz oddaje S knjižnega trga.