Roman Vzporedne zgodbe je prevedla Marjanca Mihelič. Foto: Založba Beletrina

Zaradi zajetnosti – v slovenskem prevodu obsega kar 2024 strani – ni mogoče podčrtati vseh tematskih in motivnih odtenkov, ki jih pisatelj odpira v tem osemnajst let nastajajočem romanu. Na splošno Vzporedne zgodbe govorijo o ljudeh v turbulentnih razmerah 20. stoletja. Zbirko zgodovinskih partikularnosti sestavljajo nekateri dogodki iz prve in druge svetovne vojne ter iz koncentracijskih taborišč, raziskave evgenike, madžarska revolucija leta 1956 in padec Berlinskega zidu. Zgodovinske okoliščine, predvsem tiste iz madžarskega in nemškega okolja, pronicajo iz ozadja, medtem ko bližnji kader zapolnjujejo posamezniki. Teh je Nádas v romanu nanizal v izobilju, nekaterim izmed njih pa namenil več pozornosti – denimo družini profesorja Lippaya, ki je kolaboriral z različnimi režimi, družini Döhring, ki je povezana s pokolom med drugo svetovno vojno, ali von Wolkensteinovim, ki jih zaznamuje sodelovanje z nacizmom.

Literarna snov v delu ni omejena z logiko kavzalnosti in kronološkosti. Nasprotno, Nádas skače po časovni liniji naprej in nazaj; se ustavi pri nekem liku in se po petstotih straneh vrne k njemu. V središču te nelinearne naracije sta nenehno izbrani subjekt in njegova interakcija z drugimi. Ob tem pisatelj intenzivno popisuje posameznikovo telo in telesne, seksualne odzive v dani situaciji in teh ne ločuje od psihološke slike. Med mislijo ali dušo in fizičnim je pri Nádasu enačaj. Bralca povabi, da preuči najglobljo posameznikovo intimo: si ogleda kožico na penisu, razbere vlažnost nožnice ali druge znake vznemirjenosti.

Madžarski pisatelj Péter Nádas je bil častni gost lanskega Slovenskega knjižnega sejma. Foto: Založba Beletrina

Vzporedne zgodbe v skupno treh knjigah – Nemi predeli, V brezdanji noči in Dih svobode – sestavlja 39 poglavij, ki se razlikujejo po stopnji fabulativnosti. V nekaterih poglavjih Nádas gradi pripoved, v drugih pa ritem upočasni in raztegne čas, s čimer spominja na filme njegovega rojaka Béle Tarra. Takrat pridejo v ospredje procesnost, drugačna časovnost in opisovanje postopkov; na primer pri popisu spolnega odnosa med Agostom Lippayem Lehrom in njegovo ljubico Gyöngyvér Mózes, ki mu je pisatelj namenil več kot sto strani. S to razgrnitvijo združitve – pri čemer ne gre za nikakršno romantično izkustvo – je ustvaril enega izmed najintenzivnejših prikazov spolnega akta v literaturi. Pisatelj se v tem stiku, ki se kaže kot izmenjujoča se igra nadvlade, obredno posveča telesnim detajlom, ki jih človek navadno tišči v svoji intimi ali morda deli z intimo svojega seksualnega partnerja.

Nádas s tem kaže, kako ima vsak posameznik ob maski in videzu, ki si ju nadene pred svetom, več skritih plati, med njimi tudi takih, ki jih racio ne zmore nadzirati. Tako je s slo, ki žene Agostovega bratranca Kristófa na budimpeški Margaretin otok, kjer se srečujejo homoseksualci v želji po hitri seksualni zadovoljitvi. Strani, polne dialektike med Kristofovo željo, porajajočo se v nezavednem, in racionalnim odklonom, ki ga skoraj privede do samomora, eskalirajo v dolgem opisu spolnega akta na nekem javnem stranišču.

Vzporedne zgodbe niso grajene kot monolitna struktura z jasno mrežo, prav tako niso ena izmed vélikih katarzičnih zgodb. Sestavljene so iz niza večjih fragmentov, ki nakazuje eruptivnost, pretrganost 20. stoletja; sestava likov kot nosilcev romana pa njegovo travmatičnost.

Ko se bralec sooča s takim razponom likov, ki z umeščenostjo v okolje in čas odpirajo zgodovinske reference, hkrati pa s svojo psihologijo pripovedujejo véčne zgodbe o človeku, njegovi želji, travmi, seksualnosti in ljubezni, se spoprijema tudi z lastno sublimno težnjo po redu, po organiziranosti pripovedi. Vsak lik, ki mu ga pisatelj ponudi, želi povezati z drugim, bodisi po sorodstveni liniji ali kakšni drugi. Pisatelj nekatere izmed teh povezav sugerira odprto, tako da bralec že misli, da mu je uspelo usvojiti romaneskni svet, spet drugič pa ga zmede, dokler ne spozna, da gre Nádas prek želje po vzročnosti in historičnosti, da romana ne narekuje red, temveč nered, da naslovna vzporednost včasih pač preči in da se kak konec poveže z začetkom, vendar je to tudi vse. Vzporedne zgodbe niso grajene kot monolitna struktura z jasno mrežo, prav tako niso ena izmed vélikih katarzičnih zgodb. Sestavljene so iz niza večjih fragmentov, ki nakazuje eruptivnost, pretrganost 20. stoletja; sestava likov kot nosilcev romana pa njegovo travmatičnost.

Vzporedne zgodbe so vse prej kot enostavno bralsko doživetje, k čemur pripomore tudi spogledovanje z značilnostmi novega romana. Vsekakor pa Nádas skozi ves roman izkazuje slogovno mojstrstvo, estetsko čutenje besede, ne nazadnje pa tudi izrazito etičnost in eruditsko širino – v romanu najdemo podrobno analizo arhitekturnih slogov, poglobitev v delo na inštitutu za rasne raziskave in podobno. To je eden izmed romanov, za katerega se zdi, da bi ga avtor lahko pisal še naprej, bralec bral še naprej, ali pa se k njemu vrnil po letu dni, ko ga je že prebral, ga odprl pri poljubnem poglavju in bil zadovoljen.