Bog z mano bi torej pomenilo toliko kot slovo od sebe oziroma slovo lirskega subjekta od samega sebe, in kot bomo videli v nadaljevanju, tovrstna interpretacija morda niti ni tako napačna. Toda Bog z mano kaže tudi na sopotništvo Boga in lirskega subjekta v smislu, Bog je ob meni, Bog hodi z mano, ter na razmerje med njima, pri čemer je to zaznamovano z določeno mero bližine.

"Pisal mi je Bog," se glasi prvi verz pričujoče zbirke, ki nakazuje, da v zbirki sicer res gre za precejšnjo bližino med subjektom in Bogom, da pa ta bližina ni absolutna, temveč med njima vedno obstaja neka temeljna razdalja, razlika. Bog se tako oglaša prek pisem in telefona, prek radijskih valov, prek drugega človeka, kot v pesmi na 51. strani: »to jutro delim z njim / Bog vedno / pride po človeku …«.

Bog v pesmih torej ni navzoč neposredno, temveč raje na način sledi, ki jih pušča v subjektu in svetu. Vendar pa sledi ne smemo razumeti na način ugank – Bog je namreč prek svojih sledi nedvoumno prepoznan kot Bog, pričujoče pesmi torej niso zaznamovane z dvomom o božjem obstoju ali z bogoiskateljstvom. To ne pomeni, da se subjekt teh pesmi pred Bogom ne zmede, vendar pa zmedenost govorke ne izhaja iz vprašanj vere v Boga, ampak iz prej omenjene razlike med božjim in človeškim, pri čemer človeku božje narave seveda ni dano spoznati in prav zaradi njene nedoumljivosti se mu Bog kaže na različne in na trenutke celo nasprotujoče se načine: "Boga prevajajo / v več jezikov / Bog ima eno ime / in njegova podoba / se lomi / v več predstav." (Str. 46).

Pesmi v zbirki Bog z mano se torej ne ukvarjajo z vprašanjem vere v Boga in božje, temveč so zapisi pogovorov z Bogom. Zaradi nepremostljive razlike med božjim in človeškim so ti pogovori zaznamovani s šumom, ki v pesmi vnaša tisto mero napetosti, ki jo poezija potrebuje, če hoče obstajati kot poezija in ne kot v verzih pisano religiozno besedilo. Ta napetost se kaže skozi sem ter tja posejane asociativne preskoke v zapisu, še raje pa v obliki paradoksa, kot v pesmi na strani 69: "… to si lepo povedala / odvrne Bog / meni pa se zazdi / da sem spet prispevala k temu / da je malo bolj božji / in malo manj človeški"

Kdo torej koga tu ustvarja, človek Boga ali Bog človeka? V dialogu, ki poteka pred našimi očmi, sta dejavna oba, govorka in Bog, oba očarana nad lepoto življenja in tudi zgrožena nad dokončnostjo smrti; oba hrepeneča po bližini in hkrati po samoti in miru; oba božja in oba človeška …

Vendar pa Petra Koršič nikoli ne zaide v kakšno vrsto bogokletja: njene pesmi ne nižajo Boga na raven človeka in ne postavljajo človeka ob bok Bogu ali celo nad njega. Razlika med božjim in človeškim tako ni zgolj samo vir šuma v njuni komunikaciji, ampak tudi pogoj te komunikacije, saj vzpostavlja človeka kot človeka in Boga kot Boga in zato jo pesnica globoko spoštuje – na 74. strani najdemo pesem:
Bog se mi zdi
kdaj tako čist
in ga je škoda
da ga z vsemi razglabljanji
tako pacam

Bog v teh pesmih govori v človeškem jeziku in prevzema mnoge podobe in nekatere se – kot smo videli – zelo približajo ravnanju in občutenju ljudi. Pesmi zato ne govorijo samo o neposredni religiozni izkušnji, temveč tudi o različnih pojmovanjih Boga, kot so se vzpostavila skozi zgodovino človeštva. Ta razumevanja Boga niso neposredno imenovana, a se zalesketajo prek drobnih aluzij. Tudi zato se poezija Petre Koršič izogne konfesionalnosti – res je, da podoba ali bolje rečeno podobe Boga, kot se izoblikujejo od pesmi do pesmi pred našimi očmi, pretežno izvirajo iz krščanstva, vendar pa bi težko rekli, da imamo opraviti z zgolj krščanskim Bogom. Za kaj takšnega je pesničin Bog vse preveč oseben in novodoben. Po drugi strani pa se Koršičeva s svojo izrazito pesniško govorico, in zaradi nje, uspešno izogne tudi pastem novodobnega, newageevskega sinkretizma, saj ji prav pesniška govorica s svojo razprtostjo omogoča govoriti o bogu na način, da ga nikoli ne zapre v enopomenskost.

Kolikor so mnogotere podobe Boga stvar religije, torej pojmovanja, da se zaradi naše nezmožnosti, da bi spoznali božjo resnico, en Bog v naših predstavah pomnoži, toliko so tudi posledica pesniške govorice. Zbirka Bog z mano torej ni zbirka pesmi le po formalni plati (v knjigi se povečini srečamo s kratkimi in v kratke verze lomljenimi pesmimi), ampak gre za resda krhko in lirsko, vendar polnokrvno pesniško govorico. Zbirka je torej pogovor z Bogom, a tudi pogovor avtorice same s seboj, hkrati pa je v njem dovolj praznih mest, ki jih lahko kot bralci ali bralke poselimo – s tem pa nismo več zgolj bralci in bralke zapisanih dialogov, temveč se tudi sami dejavno vključimo vanje.

Vprašanje, ali smo najbolj z Bogom in s tem tudi sami s sabo, takrat, ko nas ni, ko torej pozabimo nase, naj zaradi nevarnosti, da bi zašli v nadintepretacijo, ostane odprto. Vsekakor pa lahko z gotovostjo trdimo, da pesmi Petre Koršič ponujajo možen odgovor na vprašanje, kako govoriti z Bogom v pregovorno brezbožnem času, in predvsem, kako na pesniški način zapisati tak pogovor, ne da bi pri tem padli v past bodisi konfesionalnega bodisi novodobnega, newageevskega pesništva.