To v nasprotju s prejšnjim ne ubeseduje daljšega zgodovinskega obdobja, ki bi ga naseljevalo večje število likov, izpostavljenih zgodovinskim spremembam in lastnemu razvoju.

Foto: Mladinska knjiga
Foto: Mladinska knjiga

Tujintuj je namesto tega močneje poantirano, morda celo problemsko branje, ki je v osnovnih koordinatah prej bližje Rozinovim zgodnejšim romanom, denimo Zločinu in ljubezni ali Županskemu kandidatu Gamsu.

Pisatelj jemlje pod drobnogled priseljensko tematiko. V lovskem domu v bližini državne meje so nastanjeni begunke in begunci, ujeti med želje lovske tovarišije, ki deluje kot ad-hoc zbrana protibegunska paravojaška skupina, ter pomoč humanitarne organizacije, ki jo predstavljata Mira in Miha. In prav na mestu spora dveh skupin nastaja glavnina pripovedi Rozinovega romana. Starešina Branko in morebitna bodoča lovca Marijan in Bernard, ki jih uradni organi očitno uporabljajo za opravljanje umazanega dela, predstavljajo nacionalističen, preračunljiv in oportunističen pol, medtem ko Mira in Miha kljub nekaterim praktičnim zagatam sledita humanističnim idealom, ki pa jih je na robovih mogoče razumeti tudi kot del njune zunanje podobe. Iz povedanega je razvidno, da begunska skupina ostaja skoraj brez besede, tudi naslovni junak Tujintuj. Ta ne želi biti klišejska podoba niti begunca niti integriranca, a vendarle postane eden vidnejših begunskih obrazov.

Rozina tako elegantno opozarja na sprejemanje vnaprej dodeljenih vlog in kontinuirano stanje na okopih, kar lahko vodi v izbris individualnega. Pri tem skoraj vse stavi na dialoge, pa naj se ti odvijajo med skupinama ali znotraj lovskega tria, v katerem se s potekom zgodbe stopnjuje sumničavost. Mogoče je reči, da delo v tem oziru ponuja domiselne zasuke in izvedbe, dialoge pa pogosto preveva neki praktični um, iz česar izhaja dobra motivacija dejanj nastopajočih.

Podobno prepričljivo se zdijo izbrane neke osnovne koordinate romana Tujintuj. Izbira lovske skupnosti, ki ima enostaven dostop do orožja, hkrati pa v družbenem habitusu pogosto visoko kotira, ne da bi ob tem uradno sodila v katero od vej oblasti, morda res ni povsem nova – v romanu Pelji svoj plug čez kosti mrtvih jo je na primer na podoben način izpisala nobelovka Olga Tokarczuk – ima pa svojevrstno življenje v slovenskem kontekstu. Ob tem velja omeniti še Rozinovo opisovanje trofej v lovskem domu in ne nazadnje odnos lovcev do ženskega lika, Mire. Gre skratka za dve razsežnosti besedila, ki roman Tujintuj do neke mere že postavljata v območje intersekcijskega.

A navedeno se nemalokrat zdijo nekakšni orisi, intrigantna izhodišča, ki bi jih še veljalo dodatno raziskovati. Zanimivo bi bilo, denimo, vedeti še kaj več o Miri in Mihu, prav tako bi bilo tezo o drugačnosti, ki jo simbolizira navezava na Tantadruja, mogoče še raziskovati in ne nazadnje tudi izdatneje motivirati vpeljavo Kosmačeve klasike, ki je citirana na začetku in na koncu romana. Ob navedenem pa bi bilo nemara smotrno v delo pritegniti več konteksta, takega, ki bi presegal golo dogajanje v lovskem domu. Vse navedeno pa morebiti za ceno popisovanja razmišljanj katerega od lovcev, posebej Marijana, ki se pogosto gibljejo po enakem terenu, s čimer prihaja do podvajanja informacij ali vsaj onemogočanja, da bi bralstvo sámo razmišljalo o vseh razsežnostih povedanega.

Leposlovje o sodobnem begunstvu je pri nas doživelo vrhunec pred nekaj leti, a se zdi, da je v zadnjem času nekoliko potihnilo. V tem pogledu velja pozdraviti Rozinovo knjigo zaradi revitalizacije teme, ki absolutno presega vprašanje aktualnosti oziroma neaktualnosti, kot jo narekuje medijska krajina.

Aljaž Krivec

Ustaviti se velja tudi ob nekoliko bolj tehničnem vprašanju izvedbe. Pri tem ne govorimo na primer o gradnji pripovedi, ki je dobro umerjena, pač pa o dialogih. Čeprav je Tujintuj z njimi prežet, lahko izpadejo nekoliko papirnati, predvsem pa pogosto dajejo vtis sledenja logiki majevtike. Ali drugače: zdi se, da bi bilo na teh mestih mogoče več pokazati in manj povedati.

Leposlovje o sodobnem begunstvu je pri nas doživelo vrhunec pred nekaj leti, a se zdi, da je v zadnjem času nekoliko potihnilo. V tem pogledu velja pozdraviti Rozinovo knjigo zaradi revitalizacije teme, ki absolutno presega vprašanje aktualnosti oziroma neaktualnosti, kot jo narekuje medijska krajina. Povedano drugače: preseljevanje je v resnici vedno aktualno in vedno eno temeljnih vprašanj tako človeških kot nečloveških skupnosti. Po drugi strani pa je nujno opozoriti, da gre za tok literature, ki se je nemalokrat ujel v številne pasti, in tudi Rozina se ni izognil vsem.

Iz oddaje S knjižnega trga.

Möderndorfer, Kuntner, Rozina, Jerončič