Foto: Litera

V knjigi spremljamo odraščanje neimenovanega dečka, pripovedovalca, ki pa je obenem tudi pozoren poslušalec in opazovalec sveta, ki ga obdaja. V njegovo pripoved se tkejo tudi pripovedi njegovih staršev, torej imamo v knjigi vsaj tri pripovedne perspektive. Sosičevi stavki so dolgi in zgrajeni po principu asociativnih miselnih linij, kar je na trenutke za bralca lahko naporno, hkrati pa tovrsten način pripovedovanja imitira resnični način razmišljanja in govorjenja med ljudmi, ki živijo v tesni in intimni družinski celici. Sintagma ‘jaz sam’ je konstanta zgodbe in implicira tako pomen prvoosebne izkušnje in popolne potopljenosti pripovedovalca v dogajanje, govori pa tudi o eksistencialni samoti, ki jo deček, zlasti v zgodnejših letih otroštva, na trenutke čuti.

Glavni protagonist, otrok, knjigo začne s spominom, ki sega v njegovo tretje leto, pripoved pa se konča, ko fant kot dijak odide od doma in biva v dijaškem domu. Izjemnega pomena v romanu so spomini, ki pa so, kot opozori tudi pripovedovalec, večkrat nezanesljivi. Pravzaprav lahko govorimo o nekakšni sinesteziji spomina, ki se prepleta s sinestezijo zvokov, vonjev, barv in občutij. Takole recimo pripovedovalec, za katerega se tu in tam zdi, da zavzame položaj popolnoma odraslega človeka (čeprav po navadi pripoveduje z glasom in načinom, ki pripadata odraščajočemu otroku), opisuje dogodek iz otroštva:

“Prispela sva, na robu mesta je med igličastim drevjem obstajala ozka in ne preveč visoka gola strmina, tam sem se sankal, najin sprehod do tja mi je ostal v vonjalnem spominu, vonj po hladnem popoldnevu, vonj zamrznjenega snega, nato vonj večera, ko se vračava, pa tudi vonj izpovedanih maminih spominov so se spojili v zaznavo, ki se mi pogostokrat povrne v misli, takrat naju opazujem, jaz sam se vzpenjam in spuščam, sedim na saneh in jih obračam v različne smeri, spodaj stoji mama in me nenehno motri, nikogar ni v bližini, midva in sneg, tišina in moji vzkliki veselja, takšno okolje, to občutje se je zarezalo vame v najtoplejši spomin, v nežne čutne vezi, ki bodo še desetletja obstajale med nama.”

Tako pripoved dečka kot njegovih staršev je čutna, doživeta in na trenutke precej telesna, zlasti ko gre za opise dogodkov na kmetiji, kjer deček preživlja otroštvo, za prebavne motnje ali pa ne nazadnje tudi za prve seksualne izkušnje in občutja odraščajočega fanta.

Potujemo po nekdanji Jugoslaviji in skupaj z družino spoznavamo njihovo življenje na različnih koncih nekdanje države. Pripoved se s pomočjo retrospektivnega zrenja vrača vse do 19. stoletja in tako, skupaj z glavnim protagonistom, vsaj delno spoznamo družinsko drevo po materini in očetovi strani. Precej natančen vpogled imamo tudi v razmerje med očetom in mamo. Veliko se prepirata in dečkovo nelagodje in tesnoba sta občasno zelo otipljivi. Nasploh je roman Jaz sam izjemno neposreden in nabit z dogodki in premiki. To ne pomeni, da bolj kontemplativna plat umanjka, vendar nikoli ne vključuje moralnih sodb o dogodkih in osebah, ki so del dečkovega življenja.

Sosičev roman pa ima poleg močne zasidranosti v realnost tudi simbolno razsežnost. Veliko konkretnih podob ali predmetov ima simbolno dimenzijo, tako na primer delujejo gozd, mostovi, kmetija, mesto, kamor se preselijo, in seveda sanje, opisane v zaključnem delu knjige. Sanje fantu razodenejo bistvo življenja, ki se sicer zreducira na smrt, na gomilo kosti, ki jo vidi fant v sanjah, kljub temu pa sporočilnost zgodbe ni pesimistična. Skozi pripoved namreč veje izjemna volja do izkušanja življenja, do učenja, do ljubezni v takšni ali drugačni podobi. Jaz sam je zgodba o jazu, o tem, kako spoznavamo sami sebe in kako se odslikavamo skozi druge. Je vitalistična pripoved, ki je zaradi načina naracije morda nekoliko težja za bralca, vendar nas prav s svojo neposrednostjo in avtentičnostjo prepriča.

Iz oddaje S knjižnega trga

Sosić, Świrszczyńska, Bator, Harari