Seveda so vsi ti odgovori mogoči, toda obstaja visoka verjetnost, da če ste prebrali roman Cesar Portugalije, pomislite prav na ta roman. Še več: če ga boste prebrali, bo zelo verjetno postal vaša prva asociacija ob pisateljičinem imenu.

Kako lahko napovedujem prihodnost? Zato ker je Cesar Portugalije odlična miniatura v najboljšem pomenu besede. Ker pisateljica pripoveduje zelo preprosto, učinki njene pripovedi pa so še kako sugestivni. Ker pripoveduje o preprostem človeku in mu postavi spomenik. Ker sicer pripoveduje o enem človeku, toda hkrati ustvari celo galerijo še kako človeških likov. Ker … Tako bi seveda lahko našteval še nekaj časa, toda poanta je že jasna. Naslovni junak romana (pisateljica ga je sicer označila za pripoved) je preprost dninar Jan, pripoved pa se začne v drugem desetletju dvajsetega stoletja. Jan živi svoje življenje kot tlako brez veselja in radosti vse do trenutka, ko se zgodi največji čudež v njegovem življenju – njegova žena Katrin rodi hčerko Klaro Gullo. Nekdo, ki je bil prej nergač, nejevoljnež in kar je še podobnih oznak, se spremeni od nog do glave. Njegova hči postane smisel njegovega življenja, središče njegovega vesolja, svetloba dne, zrak, ki ga diha, in vir življenjske moči.

Poglavja, v katerih pisateljica pripoveduje o Janovi ljubezni do hčerke, so antološka hvalnica očetovstvu. Njena pripovedna ekonomija je na prvi pogled zelo preprosta. Poglavja so kratka, skoraj praviloma se razvijejo ob posameznem dogodku, njihovi konci pa so zgovorni, a ne patetični. Kot da bi pisateljica vedela, da je manj več, kot da se zaveda, kako njena diskretna, zadržana pripoved zleze bralki in bralcu pod kožo. Pripoved stopnjuje počasi, iz poglavja v poglavje: očetovski preizkušnji sledi nova preizkušnja, poklon poklonu. Toda tako kot pisateljica mojstrsko razvija portret očetovske ljubezni, preseže samo sebe, ko začne diskretno, subtilno razvijati njeno temno stran. Do neke zabrisane točke oče razume, da se mora hči osamosvojiti, zaživeti svoje življenje, toda ta sprememba je zanj prehudo breme. Pisateljica, ki je dotlej vodila bralca po poteh očetovske ljubezni, ga zdaj kot po kakem Möbiusovem traku vodi po vse temnejših stanjih taiste ljubezni. Kar je prej ubožnemu dninarju dajalo moč, ga zdaj sicer še zmerom navdihuje, a hkrati mu že škodi in ga ogroža. In tudi v tej premeni je pisateljica nepopustljiva: njena poglavja so kot obrati vijaka, vsako poglavje bolj stisne junaka, poveča njegovo stisko in norost, bolečino. Ob tem presunljivem in literarno živem portretu literarnega junaka, ki se v temah uma oprime iluzije, da je cesar Portugalije, pa je pisateljica ustvarila še več prepoznavnih in zanimivih stranskih likov. Vaščani, krajani, župnik, Janova žena Katrin in številni drugi spremljajo Janovo preobrazbo – do nje so lahko skeptični, posmehljivi, toda na koncu tudi razumevajoči in naklonjeni. Tako je Cesar Portugalije tudi roman o cesarstvu Portugalije, o skupnosti, ki ob sokrajanovi stiski najde svojo človeško mero.

Da je Selma Lagerlöf res mojstrica pripovedi, pa dokazuje še nekaj. Z Janom, cesarjem Portugalije, je ustvarila lik, s katerim lahko bralec sočustvuje, ga poskuša razumeti in podobno, toda tudi z likom hčerke ji je to odlično uspelo. Klara Gulla ima prav tako svoje preizkušnje in bralec lahko trepeta tudi zanjo. Tako je roman Cesar Portugalije, ki je pripovedovan kot preprosta pripoved, psihološko še kako pretanjeno besedilo. Za nameček je pisateljica v pripoved smiselno vtkala folklorno tradicijo, na primer trole, prepričljivo je naslikala tudi mehanizme delovanja švedske družbe na začetku dvajsetega stoletja, ob enem izmed stranskih likov pa je pokazala, kako se posameznik odloča, kako se odloča narobe in kakšne posledice imajo napačne odločitve.

Cesar Portugalije je ena izmed tistih knjig, ki bralk in bralcev ne nagovarja, naj bosta dobra, in vendar ju nagovori, naj bosta dobra. Vendar roman opravi to delo zelo diskretno, z neko zadržano energijo, s sublimno lepoto (ne poskuša ugajati, ne pridiga, ne ponuja preprostih rešitev). Tako da … Ja, zaradi izida romana Selme Lagerlöf v slovenskem prevodu Mite Gustinčič Pahor je bilo leto 2020 tudi dobro leto.