V njem je zapisal, da drugod po Južni Ameriki format kratke zgodbe običajno ni bil kaj več kot skica vsakodnevnega življenja, preprost socialni protest ali mešanica obojega; v Argentini pa da si je ravno v tej formi domišljija lahko dala duška.

Za prevod in spremno besedo je poskrbela Veronika Rot. Foto: Lud Literatura

Prav takšne ali pa predvsem takšne so tudi zgodbe v zbirki Gostje, ki je v izvirniku izšla na vrhuncu ustvarjalne kariere Silvine Ocampo leta 1961.

Silvina Ocampo je v nekem intervjuju dejala, da ji je žirija v sedemdesetih letih odrekla argentinsko državno nagrado zaradi prevelike krutosti v njeni literaturi. "Moje zgodbe so krute, ker je življenje kruto," je njene besede v spremni besedi zapisala prevajalka Veronika Rot.

Okrutnost je tudi rdeča nit te knjige, a ker so v številnih zgodbah protagonisti otroci, vsebuje nianse nekakšne nedolžnosti. V zgodbi Dnevnik Porfirie Bernal spoznamo deklico, ki tako sovraži svojo vzgojiteljico, da si želi, da bi se spremenila v mačko. V zgodbi Bikova hči se deklica v vudujskem obredu maščuje gavču, ker ji je pokazal parjenje med bikom in kravo.

A tudi v svetu odraslih mrcvarjenja ni nič manj: v zgodbi Ljubimca se par prenažira s slaščicami, mladoporočenca v zgodbi Ljubezen pa na križarjenju razžira ljubosumje. Sfero intime vedno preveva mračna atmosfera: tako prekoračitev mej v zgodbi Smrtni greh, kjer se služabnik razkazuje pred gospodarjevo mladoletno hčerjo, deluje skoraj kot afrodiziak. V zgodbi Gostje pa povabljenka mlademu slavljencu demonstrira, kaj zmore njeno rojstnodnevno darilo – figurici na magnet, ki se mehanično trkata, ko se v različnih položajih poljubljata.

Zgodbe Silvine Ocampo v zbirki Gostje so morda res strašljive, a predvsem vznemirljive. So kot najbolj napeta nočna mora, iz katere se nočemo zbuditi. Oziroma z eno besedo, ki jo je uporabil tudi Borges: genialno.

Veronika Rot

A čeprav se Silvina Ocampo tudi v preostalih šestih zbirkah in v poeziji dobesedno izživlja s svojo ekscentrično domišljijo, njene zgodbe nikakor niso odbijajoče. Prav nasprotno: na videz pripovedna lahkotnost, poetični jezik, ki se boleče dotika človekovih čutnih in nezavednih leg, tudi humor, čeprav obskuren, domačnost dogajalnih prizorišč – večinoma družinskih okolij, ki jih hitro zamaje vdor nenavadnega, nas k branju popolnoma zapeljejo. Zgodbe Silvine Ocampo v zbirki Gostje so morda res strašljive, a predvsem vznemirljive. So kot najbolj napeta nočna mora, iz katere se nočemo zbuditi. Oziroma z eno besedo, ki jo je uporabil tudi Borges: genialno.