Čeprav je kakovost leposlovnega dela, ki ga napiše več avtorjev, včasih vprašljiva, sta Slavko Pregl in Leon Pogelšek ustvarila izjemno posrečeno in homogeno celoto, v kateri naj bi bilo po njunih besedah 70 odstotkov dejstev in 30 odstotkov fikcije. Foto: Mladinska knjiga

Dogajanje tega kratkočasnega, lahko rečemo kar ‘kriminalnega’ romana pa nas popelje tudi v Beograd, Zagreb, Frankfurt, München in na vojvodinsko podeželje. Še toliko bolj je zanimivo, ker je roman postavljen v realističen okvir, saj sta Erich Šlomovič in njegova famozna zbirka zares obstajala. Mladega Ericha je v tridesetih letih po prihodu v Pariz v svoji galeriji zaposlil slavni Ambroise Vollard, ki je kot galerist odkrival še neuveljavljene umetnike; Picassa, Cézanna, Maneta, Renoirja, Gaugina, Van Gogha in druge. Šlomovič je začel zbirati likovne umetnine tudi zase, da bi ustanovil muzej francoskih impresionistov v Beogradu. Po Vollardovi nenadni in nepričakovani smrti je svojo veliko zbirko umetniških slik tik pred drugo svetovno vojno poslal v Jugoslavijo. Pogajanja o gradnji muzeja so bila neuspešna, začela se je vojna, tako da je Šlomovič zbirko skril na srbskem podeželju. Nemci so vse moške člane družine usmrtili, slik pa niso našli in tako so pristale v rokah Erichove matere Roze, ki je edina preživela vojno. In usoda včasih ubira čudna pota.

Izginula zbirka Ericha Šlomoviča je tako osrednja tema romana, v katerem legendarna ugibanja o njenem obstoju dobijo oprijemljivo podlago in potrditev. Leon Sattler, večni študent tretjega letnika umetnosti in zgodovine ter priložnostni preprodajalec starin na bolšjem trgu, na konvenciji antikvarjev v hotelu Ilirija spozna Milorada Živkovića – Bato, pretkanega in izurjenega preprodajalca umetnin. Mladenič, ki si vroče želi doseči nekaj velikega, predvsem pa zaslužiti dovolj, da bi se izkazal pred starši in potešil nenasitne zahteve svoje starejše ljubice, prelestne bivše manekenke Kristine, postane zvest spremljevalec, sodelavec in izvrševalec raznoraznih naročil tega mojstrskega manipulatorja. Denar hitro priteka, ko pa se v odmaknjeni vojvodinski vasi pojavijo slike Matissa, Renoirja, Rodina, Picassa, Pissaroja, Modiglianija, Miroja, Gaugina, Kandinskega … mladenič komaj verjame, da se mu je končno nasmehnila sreča. Vznemirjenje doseže vrelišče, ko najdene umetnine povežejo z izginulo Šlomovičevo zbirko, na prizorišče pa iz Avstralije prileti tudi France Benko, vrhunski izvedenec za presojanje originalnosti slik z mednarodno licenco. Leon mu z navdušenjem pomaga pri zapletenih potrjevalnih postopkih in v mislih že stopa po poti slave in bogastva. Medtem pa si Batov prijatelj in sodelavec Rista na svojem posestvu v Vojvodini daje duška na prav poseben način.

“Bata je zagledal dolge vrste slik, ki so bile naslonjene na stene ateljeja. Pet slikarskih stojal z velikimi slikami je bilo s hrbtom obrnjenih proti zunanjim oknom. Še najmanjša, meter krat osemdeset centimetrov, zelena abstrakcija, je izžarevala prelivanje tonov od skrajno travnato zelene do svetle limonasto rumeno zelene in skoraj vodene smaragdno zelene; ko jo je Bata dolgo ogledoval, se mu je zazdelo, da sluti figure nimf, ki se v tančicah igrajo ob vodi. Podpis desno zgoraj: Picasso. Bil je res pravi podpis, svetlo bel z malo roza odtenka, podpis iz predvojnega časa. Slika je bila tudi že postarana. Bata jo je povohal in ugotovil, da niti ne diši preveč po barvi, temveč tako, kot bi jo v kakšnem restavratorskem centru kdo obrisal s posebnimi kemikalijami.”

Čeprav je kakovost leposlovnega dela, ki ga napiše več avtorjev, včasih vprašljiva, sta Slavko Pregl in Leon Pogelšek ustvarila izjemno posrečeno in homogeno celoto, v kateri naj bi bilo po njunih besedah 70 odstotkov dejstev in 30 odstotkov fikcije. Bogate izkušnje galerista Pogelška, ki so ga v nadebudnih letih tako dobro vodili za nos, da ni vedel, ali trguje z vrhunskimi slikami ali ponaredki, in nabrito pero veščega pisatelja Pregla, so družno napisali poljuden, skorajda fantastičen vodnik po svetu trgovanja s takšnimi in drugačnimi umetninami. Knjiga Skrivnost se imenuje Erich Šlomovič je polna nenavadnih dogodivščin, krutih prevar, duhovitih dialogov, iskrivega humorja in erotike, ne manjka pa ji niti filmskih zapletov, preobratov in napetosti ter prav sladostrastnih opisov nastajanja (ponarejenih) umetniških del ali postopkov za odkrivanje njihove istovetnosti. Posebno vrednost ji seveda daje dejstvo, da glavni akterji niso izmišljeni, temveč so v epilogu predstavljeni z resničnimi imeni. Prav tako kot je tam zapisano tudi število likovnih del, ki so odpotovala iz Ristovega ateljeja v vasi Starčevo in našla svoje mesto v galerijah, muzejih, zasebnih zbirkah … “Za nobeno doslej uradno še ni bilo ugotovljeno, da gre za ponaredek.”

Knjigo, ki je privlačna za široko paleto bralcev, bodo še posebej požirali tisti, ki imajo radi umetnost in si kdaj pa kdaj privoščijo nakup kakšnega umetniškega dela. Prav gotovo nanj ne bodo nikoli več gledali z enakimi očmi.

Iz oddaje S knjižnega trga.

Švajncer, Pregl in Leonšek, Antić, Dvořáková