V polemiko se je med pandemijo in z njo povezanimi stiskami z razmišljanjem in razsojanjem o narodni razdvojenosti vključilo toliko različno opredeljenih državljanov Slovenije kot že dolgo ne. Kar je dobro, saj bi bil molk slabša izbira.

Knjigo podpisujeta publicistka Spomenka Hribar in njen družbeno prav tako izpostavljen soprog, filozof akademik Tine Hribar. Foto: Ciceron
Knjigo podpisujeta publicistka Spomenka Hribar in njen družbeno prav tako izpostavljen soprog, filozof akademik Tine Hribar. Foto: Ciceron

Skupnemu uvodu sledita ponatis prelomnega eseja Krivda in greh in dopolnjenega članka Zamolčana zgodovina in sočutje iz leta 2019, kjer Spomenka Hribar piše o usodnosti zavračanja sprave v duhu načela Kdor ni z nami, je proti nam. To geslo Antona Mahniča s konca 19. stoletja je na Evharističnem kongresu leta 1935 v Ljubljani spodbudilo napoved križarske vojne liberalizmu in komunizmu, ki se prek bratomorne državljanske vojne nadaljuje v naš čas. "Kako zelo," pripomni avtorica, "sta si podobni marksistično-leninistična in klerikalno-katoliška govorica!"

Spomenka Hribar ob poskusu predstavitve začetka katoliškega totalitarizma piše, da se nam bo šele s primerjalno interpretativno analizo klerikalno katoliškega in boljševiško-komunističnega ekskluzivizma "razjasnila podoba vrtinčenja vzrokov in posledic v dogajanju med domačo državljansko vojno". Skrajni čas je, da "po več kot sto letih zavestne ločitve duhov – od mahničevsko klerikalne prek boljševiške razredno-bojne do poosamosvojitvene protikomunistične – to obdobje naše zgodovine zaključimo", še poudarja.

Medtem ko ona vidi eno ključnih pobud zoper spravo med Slovenci – Cerkvi vdanimi in podrejenimi katoličani in liberalno usmerjenimi rojaki – češ, z nemškimi nacionalisti še, z odpadniki od vere pa nikakor ne! – akademik Tine Hribar v Mahničevih pozivih k ločevanju odkriva razloge za razkol globlje v preteklosti. Čas prvega razkola vidi v valjhunskem pokristjanjevanju, drugega v protireformaciji, o tretjem razkolu, Mahničevi cepitvi duhov, pa še enkrat piše Spomenka Hribar, ki knjigo tudi sklene s spisom Ustaviti refašizacijo desnice in reboljševizacijo levice.

Tine Hribar začenja utemeljevanje svojega pogleda na zgodovinski razvoj Slovencev in še trajajoči razkol z vprašanjema: "Je slovenska sprava najprej sprava med Slovenci? Na podlagi slovenstva, med Slovenci kot pripadniki istega naroda?!" In odgovarja: "Ne – dokler sta religija in ideologija (katolicizem in komunizem) več vredna od (slovenske) nacionalnosti, tako da sta vernost in zavednost (cerkvena in partijska gorečnost) postavljeni pred slovenstvo. A človek se ne rodi kot katolik niti kot komunist; rodi pa se kot človek tega ali onega naroda."

Nadaljuje z razčlenjevanjem sporočil Krsta pri Savici Franceta Prešerna in Dominika Smoleta, ki si ju nasprotni strani razlagata po svoje. In med drugim zapiše: "Bogomila je v glavnem molila, Črtomir pa je postal aktivni pospeševalec Valjhunovega ekspanzivnega krščanstva." Poudarja tudi pomembnost ločevanja med spravo in pomiritvijo, med mirom, ki izvira iz sprave, in mirom kot rezultatom pomiritve, pacifikacije.

Ob drugem razkolu Tine Hribar opozarja na vnovično zaostritev 350 let pozneje v navezi med ideologom Mahničem in nadškofom Jakobom Missio, ki se ni zavzemal za jezik večine vernikov, češ tudi narodnost v večnacionalni državi se "lahko v polnosti uresniči le v univerzalni, nadnacionalni katoliški Cerkvi". Velja dodati, da je njegova nespravljivost zajela le bojeviti vrh klera, medtem ko se mu zlasti primorski čedermaci v tem pogledu niso uklonili.

Tine in Spomenka Hribar. Foto: BoBo
Tine in Spomenka Hribar. Foto: BoBo

Zatem Hribar podrobneje sledi obdobjem stopnjevanja spora med Cerkvijo in vsemi, ki niso na njeni strani. Po letu 1935, ko je Mahniča nasledil Aleš Ušeničnik, nadaljuje z analizo medvojne kolaboracije. Leta 1942, ugotavlja, sta se nasprotnika, siamska dvojčka, "ki sta drug drugega na smrt sovražila, zapletla v smrtni krč," umor Erlicha pa je bil zločin, ki je, "kakor zdaj vidim, bratomorno državljansko vojno naredil za nepovratno ..."

Potem ko nameni veliko pozornosti vlogi škofa Rožmana in se posveti vprašanju, kaj je in kaj ni vsebina sprave, Hribar tudi v razmišljanjih o etičnosti in prihodnosti sprave vedno bolj sega v današnji čas. V eni od definicij zapiše: "Slovenska sprava je narodna sprava: sprava naroda v sebi in s samim seboj, utemeljena v spravljenosti vsakega od nas s svojo vestjo kot glasom lastne biti." Glede krivde in odgovornosti pa: "Nismo vsi odgovorni za vse, smo pa odgovorni za svoje stališče do vsega, tudi do tistega, česar nismo naredili."

V nadaljevanju knjige Slovenski razkoli in slovenska sprava Tine Hribar ostro in polemično ocenjuje aktualne politične in družbene razmere v državi ter vzroke zanje. Zgovorna je kronika spreminjanja stališč članov Slovenske akademije znanosti in umetnosti do sprave, zlasti ob lanski objavi Slovenske sprave ter javnih odzivih nanjo. Kot soavtor ustave in več drugih ključnih dokumentov Tine Hribar seveda pozna njihovo nastajanje in poznejšo usodo. Z ženo Spomenko kljub ponavljajočim se zastojem in razočaranjem vztraja, da je sprejetje sprave, kot jo opredeljuje, usodnega pomena za prihodnost slovenstva. Večina, tudi med akademiki, zadnjo različico v celoti ali večidel sprejema, levi in desni skrajneži, kot jim pravi, pa jo že spodkopavajo. Zato ta čas ne vidi možnosti za sprejetje in potrditev besedila v parlamentu. Ob tem ne skriva zaskrbljenosti: "Strah pred resnico vodi v sovraštvo do sprave; sovraštvo pa do iskanja zla zgolj pri nasprotniku in prikrivanja zla na lastni strani," opozarja.