Njegov bogati opus, ki ga že vse od začetkov zaznamujejo iskanje novih pomenov izraza in zanj značilni ludizem, močna imaginacija in ekstatičen jezik, s katerim je Šalamun zgradil prepoznaven slog, je vplival na mnoge sočasne poetike, njegov zanos pa ohranja svežino tudi v posthumnih izdajah.

Foto: Založba Beletrina

Od pesnikove smrti leta 2014 je izšla vrsta izdaj, s katerimi se založniške hiše poklanjajo njegovemu spominu. Že v letu njegovega odhoda je izšla zbirka Dojenčki (Književno društvo Hiša poezije), naslednje leto dni zbirki Orgije (Beletrina) in Ta, ki dviga tačko, spi (LUD Literatura), leto 2017 pa sta zaznamovali zbirki Šepetanje (Mladinska knjiga) z ilustracijami Metke Kraševec in Posmrtni boj (Založba Miš) z zadnjimi verzi, ki jih je pesnik izrekel tik pred smrtjo in jih zapustil hčeri Ani Šalamun. Šalamunov pesniški potencial pri tem še vedno ni v celoti izčrpan, saj njegova zapuščina skriva še marsikaj.

Temu sledi tudi knjiga Jutro, ki prinaša šest še neizdanih pesniških zbirk, spremno besedo popisovalca gradiva in Šalamunovega osebnega pomočnika Mihe Mauriča ter intervju, ki ga je s pesnikom snoval Aleš Šteger. Zasnova tokratne izdaje je urejena kronološko, in sicer z zbirkami, ki so nastajale po različnih koncih sveta v letih 2004 do 2013. Vstop zaznamuje najstarejša med njimi, napisana v italijanskem Bogliascu in naslovljena Omagati v mrežah pod oljkami. V nasprotju s to, ki je zastavljena kot celota, se bralec pomika od pesmi do pesmi in tvori močno asociacijsko mrežo med raznolikimi pomeni, sta naslednji zbirki Prevara in Ropar razdeljeni na posamezne razdelke.

Prva je nastala v Richmondu v ameriški zvezni državi Virginiji, kjer je Šalamun na univerzitetni ravni vodil kreativno pisanje, druga pa je zamejena z njegovim bivanjem v Parizu leta 2010. Večinoma so te pesmi napisane kot dvovrstičnice in v svojem bistvu ne odstopajo veliko od uveljavljene Šalamunove poetike. Le tu in tam se pojavijo tudi odmiki, recimo ko se zasnova zgosti ali pa skrajša zgolj na nekaj besed ali stavkov. Četudi pesmi bralcu pomensko, kot je značilno za Šalamuna, na eni strani omogočajo širši kontekst, ki se gradi skozi pretočnost poezije znotraj mistike jezika, na drugi ravni onemogočajo pravo opomenjanje. Namesto tega smo priča poplavi živih večplastnih podob, ki jih je mogoče razumeti iz različnih zornih kotov, hkrati pa Šalamun tudi tokrat uporablja številne medbesedilne navezave, bodisi s citiranjem pesnic in pesnikov, prek katerih vstopamo v posamezne zbirke in njihove razdelke, bodisi s povezavami s svetom kulture, likovne umetnosti, religije ali pa se prek nagovorov navezujejo na osebno ali občo polpreteklo zgodovino. Pri tem je tako kot doslej spremenljiva tudi lega lirskega subjekta, saj se ta iz avtorske pozicije prestavlja v sogovornico. Vse te spremenljivke povezujejo drobci, ki se skozi pesmi večkrat pojavljajo, na primer simboli iz živalskega sveta ali elementi premikanja z vlakom. Ti skupni imenovalci združujejo knjigo v širši miselni tok, ki prehaja iz pesmi v pesem in se nam nakazuje kot roman v verzih.

Sledi eden izmed vrhuncev knjige Jutro, in sicer zbirka Andi, ki v celoti označuje središče, a tudi drugačno gradnjo kot druge zbirke v njej. Gre namreč za pesmi, ki so nastale leta 2012 v Italiji in so kot pesniška zbirka leta 2016 izšle na ameriškem literarnem trgu, čeprav je Šalamun pri sprotnem nastajanju prevodov želel, da bi zbirka hkrati ugledala luč v Združenih državah Amerike in na domačih tleh. Andi so namreč vsebinsko eden ustvarjalno najmočnejših delov Šalamunove pozne poezije. V zbirki, ki je razdeljena na pet približno enako dolgih razdelkov, je tudi naslovna pesem Jutro, ki z razmislekom o smrtnosti oziroma bolje nesmrtnosti deluje kot nekakšna sinteza celote.

Sledi zbirka Michael je naš!, ki je nastajala na različnih koncih sveta. Prinaša nekatere elemente samoironije v odnosu do ustvarjanja, na primer v nenaslovljeni krajši pesmi, v kateri Šalamun šaljivo reflektira svojo pisavo: "Sani škropijo. / Sani zarjavijo. // Naj pove, prosim, kaj s tem misli." Dramaturški lok se dobro nadaljuje v zadnjo zbirko, pomenljivo naslovljeno Usoda. Nastajala je le leto dni pred pesnikovo smrtjo in z razdelki potuje od Benetk in Južne Afrike do Raba in Ljubljano. V sebi tudi najbolj razvidno nosi soočanje z lastno smrtnostjo, a hkrati ves čas poteka priklicevanje nazaj v živ jezik oziroma ob tem neobremenjeno prehaja v ustvarjalnost, v kateri avtor razkriva svoj odnos do poezije in njenega misterija, s katerim se je bojeval vse do konca.

Dobrodošlo sklenitev Šalamunove dosedanje pesniške zapuščine prinaša pogovor oziroma intervju Aleša Štegra s pesnikom pod naslovom Plovilo za odhod, saj z njim še globlje odpotujemo v samo srčiko Šalamunovega odnosa do jezika, njegovega mišljenja in navezav v osebni zgodovini, ki nam še dodatno približa njegovo pogosto nedostopno poetiko. Prav s tem dodatkom je knjiga Jutro še bolj aktualna, saj zavrača prej omenjeno misel in bralca s posebno skrbjo popelje po široki in razgibani pesniški oziroma jezikovni krajini avtorja, ki je verjel v izrazno moč in svobodo besede, skrito v njeni primarni neomejeni, mistični obliki. Hkrati pa priča o tem, da Šalamunova poezija ostaja živo zapisana v zavesti današnjega bralstva.

Iz oddaje S knjižnega trga

Šalamun, Rebula, Kos