Čeprav ne gre za avtobiografski roman – naselje v knjigi se imenuje Loka pri Šentvidu – lahko pozoren bralec v opisu ulice, ki jo na eni strani omejuje industrijska cona, na drugi pa gozd, prepozna Trzin, kjer je bil Peršak dlje časa župan.

Protagonist romana se v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja z ženo in tremi majhnimi otroki odloči, da se iz ljubljanskega stanovanja preselijo v nedokončano hišo z vrtom. Da bi si lahko privoščil obnovo, služi denar kot gradbenik pet let v Iraku, leto dni v Bosni in nato še dve leti v Libiji, nakar se vrne domov k družini, da bi nadoknadil zamujeno. Medtem ko mu hiša na obrobju naselja predstavlja varnost in stik z gozdom na drugi strani ulice, se otroci na življenje v naravi le s težavo navadijo in se ob prvi priložnosti odselijo. Najmlajša hči se poroči z muslimanom, ki otroka postopno seznanja z vrednostnim sistemom islama, srednja hči živi sama in tu in tam pripelje na obisk prijateljico, najstarejši sin Dare pa redno po telefonu preverja njegovo mentalno stanje. Še posebej po smrti njihove matere, ki malo po razglasitvi epidemije zboli za covidom in v bolnišnici po dveh tednih umre. Tako nikoli ne izve, da njen mož piše roman o dogajanju na obronkih gozda, v katerega med drugim vnaša tudi osebno izkušnjo.

Zdi se, da ga ženina smrt prizemlji v zavedanju lastne minljivosti, ob tem pa veliko bolj intenzivno in subtilno doživlja drevesa v gozdu – kot bitja, ki sodelujejo in si nudijo oporo: “Ti ogledi in razmisleki so me spodbudili, da sem hodil po gozdu z vse bolj odprtimi očmi in ne kot desetletja pred tem z le napol odprtimi. Postal sem pozoren na to, kako živijo drevesa, kako se borijo za svoj prostor, in kot se mi je vse bolj zdelo, res celo sodelujejo, se spoštujejo, dajejo prednost najsposobnejšim in jim dajejo življenjski prostor.”

Čeprav Peršak na začetku romana Za gozdom z ničimer ne nakaže, na kateri fabulativni točki se bo zgodil suspenz, niti ne sugerira, ali se bo zgodil v gozdu ali v soseski, v kateri prebiva veliko čudaških sosedov, nam med prepletom preteklih refleksij in aktualnim dogajanjem v času epidemije covida postopoma vendarle približa Sartrovo misel, da so pekel ljudje okrog nas. Bodisi v podobi novih sosedov, ki na vsak način želijo posegati v tradicionalno okolje in skrčiti gozdno površino, bodisi v podobi zadrgnjenih staroselcev, ki za hrbti opravljajo temnejšo polt prišlekov in ugibajo o njihovem poreklu. Ne nazadnje tudi v podobi zakonca, ki se lahko v lastni hiši nenadoma spremeni v hladnega tujca, s katerim nima – razen prostora – nič skupnega: “V bistvu sva slutila ali vsaj čutila to, da drug drugega drživa v šahu, ker sva si toliko dolžna, in zato drug drugega prisiljujeva v tak način življenja brez čustev in erotike, brez vsakršnega normalnega stika in odnosa, razen te mržnje, vztrajne, tihe, ledene. S tem in tako sva priklenila drug drugega nase. To ne povezuje nič manj kot ljubezen … Druge potrebe in želje sva vsak zase zadovoljevala zunaj doma. Jaz s pripadnostjo ulici in izmišljijam o skupnosti prebivalcev te ulice. Ona s svojimi kavkami, ki so prišle na pogreb in so najbrž živele na enak način s svojimi dedci … Kdo ve, koliko je v ulici takih parov? Zato pa je v njej toliko norcev, no, psihopatov … Z mano vred?”

Po uvodni predstavitvi protagonistovih sosedov, ki pretežno pripadajo bogatejšemu srednjemu razredu, ima bralec občutek, da se bo zdaj zdaj nekaj dramatičnega zgodilo – morda izginotje otroka, rop, umor ali da se bo vsaj prižgala skrivnostna luč v zapuščeni hiši. Peršak se tako kot že v prejšnjih delih poigrava s stereotipi in pričakovanji v bralčevi glavi, ob tem pa z drobnimi fabulativnimi detajli in minimalnimi dramaturškimi “prijemi” drži napetost na vrhuncu. Zgoščena pripoved, ki s podrobnimi psihološkimi opisi sosedov in svojcev razkriva tudi malomeščansko miselnost glavnega junaka, ki se ne zaveda, da v druge projicira svoje lastne strahove, in ki se zapira v “grad”, v katerem spi kot princeska na zrnu graha, nas opozarja na to, kako hitro se lahko naši življenjski cilji podrejo. V hiši, ki kot ukleta sameva nasproti njegovega doma in iz katere se vsake toliko časa izselijo pravkar vseljeni stanovalci – bodisi zaradi družinskih bodisi zaradi finančnih težav –, vidi simbol lastne nemoči, da bi okrepil sosedske odnose in obdržal družino. Zaključek romana ponuja upanje v moč sobivanja, vendar ne z ljudmi, temveč z rastlinami in živalmi onstran domačega, znanega in priljudnega, ki prihajajo iz divjine z nalogo, da nas nekaj novega naučijo in nas odvežejo samouničujoče slabe vesti in nenehnega občutka krivde. In ki nam med drugim sporočajo, da je smrt le sestavni del življenjskega cikla in da zaradi spomina na mrtve ne potrebujemo fizičnega pokopališča.

Iz oddaje S knjižnega trga.