Vsebuje 66 pesmi in je razdeljena na štiri sklope: V tvojem imenu, Balade, Jaz in ti ter Zgodovina, slepi nemir človeštva. Möderndorfer ne skriva, da so ga življenjske zgodbe “malih” ljudi zaznamovale kot človeka in kot pesnika.

Med prebiranjem njegovih pesmi bralec dobi občutek, da gre za izjemno občutljiv, razmišljujoč in empatičen subjekt, ki ozavesti vsako še tako negativno čustvo, vsako krivico in jo zapakira kot tempirano bombo, ki opozarja, da ni daleč dan, ko sistem, ki se je ustvaril na plečih ubogih in izkoriščanih duš, ne bo več zdržal in bo pod seboj pokopal tako tiste na dnu kot tudi tiste na vrhu. Bodisi gre za očeta, ki vsak dan moli k bogu, da bi lahko preživel štiri otroke, bodisi za mater, ki vsak dan hodi v razdelilnico hrane, da bi omogočila hrano sebi in otroku, ali pa za starca, ki stoji v dolgi čakalni vrsti v lekarni, dokler osramočeno ne skloni glave, saj si dragega zdravila nikakor ne more privoščiti … Vsi ti ljudje – kronično bolni delavci, prekarne matere, osiromašene gospodinje, nedohranjeni upokojenci, resignirani begunci – iz dneva v dan bijejo bitko z nadrejenimi, z družino, ki kot osnovna celica nezadržno razpada, in tudi sami s sabo, saj se nenehno spopadajo s slabo vestjo, da niso dovolj naredili zase in za potomce. V pesmi Popevka pesnik zato ne more mirno sprejeti prijateljeve razlage, da so vsi ti ljudje le postranska škoda kapitalizma: “… bistvo kapitalizma / niso kos kruha nov avto bazen / bistvo so odstotki kotiranje / številke cene nafta / vlaganje v vojne / vse kar / pomeni napredek //… // tisti ki nimajo ničesar / so samo kolateralna škoda / nezanimivo dolgočasno dejstvo / ki ni niti toliko pomembno / da bi o njem napisali popevko”.

V pretresljivem pesniškem ciklu Dvanajst pesmi iz črne kronike Vinko Möderndorfer opisuje tegobe z revščino prednikov in brezupom prihajajočih generacij zaznamovanih delavcev in delavk, ki poskušajo dobiti odškodnino za poškodbe pri delu, se trudijo obdržati ali si povrniti službo. Sklop pesmi o izkoriščanih se zaključi s pozivom delavcu, “tovarišu”, naj le še bolj odpre oči in ušesa, saj ga bo resnica v nasprotju z manipulacijami in iluzijami, s katerim ga hranijo kapitalisti, osvobodila: “kadar misliš da je konec / je začetek / kadar misliš da si tam / si tu / kadar padaš / se v resnici pobiraš / in kadar te prepričujejo / da si slep in gluh / moraš videti največ / moraš slišati največ // tovariš”.

Prav zato nas ne čudi, da je dal Möderndorfer pesniški zbirki optimističen in revolucionaren naslov Naprej naprej, s katerim je želel pozvati ponižane in razžaljene žrtve neoliberalnega kapitalističnega sistema, naj ne izgubijo upanja in moči, naj se dvignejo kot posamezniki in kot del zatiranega družbenega razreda. V svojih pesmih je neposreden, pesniški suspenz stopnjuje s ponavljanjem besed in verzov, ki jim iz kitice v kitico pridaja večjo težo. V pesmi Treba je vedeti, posvečeni dnevu Osvobodilne fronte, s ponavljanjem naslovne stavčne zveze stopnjuje preizkušnje, odrekanja in izzive partizanov, ki so zastavili svoja življenja za “abstraktne stvari”, kot so “Domovina, Država in Narod”, ter navaja izdajstvo kot najbolj zavrženo dejanje: “… najbolj na dnu / V najbolj zadnjem krogu / In da ga ne zaceli / noben čas.” Tudi v pesmi Rekli so nam, ki zaključuje prvi pesniški sklop z naslovom V tvojem imenu, čutimo pesnikovo naraščanje jeze vsakič, ko beremo o breznu, ki zazeva med izrečenimi besedami in zunanjim svetom, hkrati pa zaslutimo nemoč, da bi skupaj s pesnikom lahko karkoli spremenili: “… rekli so nam: potrpite / in mi trpimo // rekli so nam: ne sekirajte se / zato da jim je lahko padla sekira v med / in ko smo na koncu ostali brez vsega / so rekli: z vami se nimamo kaj pogovarjati // saj tako ali tako nimate nič”.

Möderndorfer se igra s pomeni besed in njihovimi koreni, ki v sebi združujejo navidezna nasprotja, hkrati pa išče rešitev iz utesnjenosti v svetu, ki ga zaznamuje manko potrpljenja in empatije. Njegov slog pisanja je preprost, lahko bi rekli, da ga poleg Edvarda Kocbeka, katerega citat navaja v zadnjem pesniškem sklopu z naslovom Zgodovina slepi nemir človeštva, navdihujejo tudi drugi pisci socialne in družbenoangažirane lirike: Srečko Kosovel, Karel Destovnik Kajuh in Ervin Fritz. Le v tretjem sklopu z naslovom Jaz in ti se za trenutek pomudi pri ljubezenski tematiki in spominih na otroštvo – skupaj s spomini na babico pa vzniknejo tudi spomini na umirajoče sorodnike in prijatelje ter izgubljene ljubezni.
Vinko Möderndorfer v pesniški zbirki Naprej naprej ne izgublja časa s postavljanjem ločil, povsem se osredotoča na zgodbe, ki zaznamujejo naš groteskni vsakdan v času, ko t. i. turbokapitalizem zbira zagon za nov spiralni vrtinec, v katerega bo potegnil vse tiste, ki nimajo moči, da bi se postavili po robu njegovim kapricam. Predstavlja slavospev jezi malega človeka in posvetilo tistim, ki dostojanstveno ohranjajo svoj kritični um v kaosu brezumja.

Iz oddaje S knjižnega trga.