Na hrbtni platnici beremo, da je avtor v času študija postal član oboroženega krila Panafriškega kongresa, vendar je izstopil, ker ni hotel sodelovati v nasilju. Dolgo je živel v Lesotu in v ZDA, za svojo prozo pa je prejel številne južnoafriške in britanske nagrade, za romaneskni prvenec Načini smrti med drugim nagrado M-Net.

Knjigo Načini smrti je prevedel Andrej E. Skubic. Foto: Cankarjeva založba

Zgodba je precej enostavna. Roman pripoveduje o Tolokiju, prvem poklicnem žalovalcu v neimenovanem južnoafriškem mestu, ki po dolgih letih znova naleti na Norio, znanko iz otroštva, ki je že drugič pokopala sina. Njuni družinski zgodbi, v katerih se duhovite anekdote prepletajo z bujno domišljijo in govoricami, sta tesno vpeti v družbenopolitični kontekst države, ki se je po koncu apartheida znašla v viharju nasilnega boja za oblast. Pisatelj na eni strani opisuje nacionalne voditelje in neimenovane pripadnike militantnih skupin, na drugi strani pa podaja portrete ljudi z družbenega dna, ki so kljub vseprisotni smrti prežeti z voljo do življenja. Kolektivni glas zgodbe malih ljudi povzdiguje na višjo raven in jim omogoča, da izstopijo iz lastne persone; s tem so razumljeni kot predstavniki družbenega razreda, nacije, etnične skupine …

Za Zakesa Mdaja naj bi bili značilni ponavljajoči se motivi, na primer pripisovane posebne moči umetnosti. Toloki namreč odkrije, da je pokopavanje mrtvih, ki so bili ubiti v nesmiselnih političnih spopadih, mogoče spremeniti v umetniško delo z gledališkim kostumom. Ponavlja se tudi glas skupnosti, ki "nenehno opazuje, komentira in sočutno presoja ravnanje oseb v zgodbi", kot beremo v spremnem zapisu Andreja E. Skubica Roman skupnosti. Množični pripovedovalec, glas vaškega kolektiva, daje zgodbam nadčasovno noto, toda oznake, češ da so Načini smrti nekonvencionalen ljubezenski oziroma družinski roman, odpirajo vprašanja umestitve romana v širši literarnovedni kontekst. Le-tega bi slovenski bralci – tudi glede na to, da je roman izšel v elitni zbirki Moderni klasiki – še kako potrebovali.

Recimo, da bi Načine smrti uvrstili med postkolonialne književnosti. Pri tem je vprašljivo, na kakšen način se je Zakes Mda odločil transformirati formo zahodnega romana in si naložiti breme postkolonialne samoreprezentacije; in glede na to, da je roman pisan v angleškem jeziku, do kolikšne mere je to zmožen tudi jezik nekdanjih kolonizatorjev. A dejstvo, da je južnoafriški roman modificiral angleško romaneskno formo, ni tako pomembno kot to, kako je južnoafriški pisatelj vzpostavil kanon v odnosu do predhodnikov, recimo južnoafriških pisateljev prve, druge, tretje generacije. Zanimalo bi nas tudi, kako v romanu delujejo fantastični jezik in morebitne reference na magični realizem, kako pisatelj operira z binarnimi opozicijami javnega in zasebnega, mesta in vasi, preteklosti in sedanjosti in podobno. Vse to v spremnem zapisu prevajalca Andreja E. Skubica ostane zamolčano.

Morebitno dokazovanje, da tudi južnoafriški roman premore razpoko intimnega, nezavednega, celo erotičnega, bi utegnilo biti analitično produktivno. Tako bi lahko opredelili "glas skupnosti", ki ima v romanu Načini smrti pomembno vlogo. Gre za opredelitev pripovedovalca, za katerega se zdi, da se nikoli dokončno ne umakne iz pripovedi. S tem bi izvedeli tudi, kako junaki razumejo disonančno razmerje med svojo notranjostjo in zunanjim svetom ter kako razumejo epsko totaliteto.

Gabriela Babnik

Ko v povezavi z avtorji t. i. tretjega sveta omenjamo njihovo socialnopolitično angažiranost, kar velja tudi za Zakesa Mdaja in roman Načini smrti, si v misli prikličemo ameriškega literarnega teoretika Frederica Jamesona, ki je trdil, da so vsa besedila "tretjega sveta" nacionalne alegorije. Jameson je predpostavil, da so romani “tretjega sveta” ali popularni ali socialističnorealistični, modernizem pa naj bi pripadal zahodnoevropski bralski izkušnji. Romani "tretjega sveta" do zahodnih bralcev naj ne bi prihajali neposredno, temveč kot že prebrani. Pripoved, ki je za nas konvencionalna ali naivna, trdi Jameson, je "zanje" informativno sveta.

Seveda si Jameson tovrstne izjave lahko privošči na podlagi predpostavke, da so dežele "tretjega sveta" determinirane s kulturnim imperializmom "prvega sveta", ta kulturni boj pa naj bi bil odsev gospodarskih razmer na območjih na primer Afrike. Roman Načini smrti je idealen za raziskovanje specifik produkcij "prvega" in "tretjega sveta". Ali z Jamesonovimi besedami: "/…/ ena izmed determinant kapitalistične kulture, se pravi kulture zahodnega realističnega in modernističnega romana, je radikalen razcep med zasebnim in javnim, med poetičnim in političnim, med tem, kar smo začeli misliti kot področje seksualnosti in nezavednega /…/."

Morebitno dokazovanje, da tudi južnoafriški roman premore razpoko intimnega, nezavednega, celo erotičnega, bi utegnilo biti analitično produktivno. Tako bi lahko opredelili "glas skupnosti", ki ima v romanu Načini smrti pomembno vlogo. Gre za opredelitev pripovedovalca, za katerega se zdi, da se nikoli dokončno ne umakne iz pripovedi. S tem bi izvedeli tudi, kako junaki razumejo disonančno razmerje med svojo notranjostjo in zunanjim svetom ter kako razumejo epsko totaliteto. Ne nazadnje ima roman Načini smrti izrazito epsko noto. Tega ne gre pripisati zgolj temu, da junaki sprejemajo smrt z neznosno lahkotnostjo, ampak tudi formi južnoafriškega romana. Toda kot rečeno, dobili smo odličen prevod romana, a brez kontekstualizacije.

Iz oddaje S knjižnega trga

Möderndorfer, Brecelj, Mda, Mahkovic