Navsezadnje je prav slikovno, kartografsko in drugo gradivo iz Premzlove zbirke njihova pomembna sestavina. Pogosto gre celo za edine znane dokumente in predmete, ki dajejo zapisanim besedam tretjo razsežnost, na razstavah v muzejih in knjižnicah ter v domoznanskih izdajah pa so dragocena snovna pričevanja.

Foto: Univerzitetna knjižnica Maribor
Foto: Univerzitetna knjižnica Maribor

Zbirateljstvo kot način življenja za Primoža Premzla, po izobrazbi fizika, ni le priročna krilatica. Je opredelitev, ki je od otroških let sooblikovala njegovo razmišljanje in delovanje. Začelo se je, kot pri večini zbiralcev, z značkami, reklamnimi sličicami, numizmatiko in znamkami, pri čemer je filatelija, osredotočena na izbrane teme, tudi po srednješolskih letih ostala pomembno področje zbiranja.

Leta 1981 je Premzl z izmenjano znamko dobil tudi razglednico s sto let staro upodobitvijo današnjega Slomškovega trga. "Prve ne pozabiš nikoli," je hudomušno označil ta dogodek, po katerem je pozornost razširil na razglednice in fotografije ter sčasoma še na zbiranje drugih starin, kar je terjalo vedno več znanja – in financ.

V osemdesetih in devetdesetih letih, se spominja avtor, so zbirke rasle z obiskovanjem zbirateljskih srečanj in sejmov ter z brskanjem po zapuščinah zanimivih ljudi. Iz teh izkušenj mu je v spominu, kot piše, ostal "prah, ki se je v desetletjih zajedel v to gradivo in je ob pregledovanju papirjev z ostrino finega brusnega papirja pustil zoprne posledice na prstih." V zadnjih dveh desetletjih se je iskanje redkih predmetov in dokumentov vedno bolj selilo na splet.

Izdaja Zbirka Primoža Premzla postavlja v ospredje avtorjevo sistematičnost in osredotočenost na predmete, povezane s Štajersko, ter na pomembne osebnosti, ki so Mariboru in okolici vtisnile trajen pečat. To so bili v prvi vrsti nemški Mariborčan viceadmiral Tegetthof, general Maister in znanstvenik Noordung; vsem trem je posvetil monografije. Spomenik prvemu so v prvi Jugoslaviji sicer odstranili, čeprav je – seveda ne da bi pri tem mislil na Slovence – za pol stoletja zavrl poskuse Italije, da bi se polastila današnje Primorske. Drugi je po dolgotrajnem izmikanju dobil dostojen spomenik v Mariboru šele 53 let po smrti, za spominski znamenji na hiši Noordungovega otroštva in na grobu na Dunaju pa je poskrbel prav Primož Premzl. Svojo zbirateljsko zgodbo je avtor razkril v uvodu knjige in ob tem strnil zgodovino te dejavnosti na Slovenskem.

Primož Premzl je tudi prejemnik Schwentenerjeve nagrade za založništvo v letu 2020. Foto: Radio Maribor/Boštjan Lah
Primož Premzl je tudi prejemnik Schwentenerjeve nagrade za založništvo v letu 2020. Foto: Radio Maribor/Boštjan Lah

Bogatenje zbirk so spremljale tudi dramatične prigode. Na primer leta 2008, ko je Premzl, ki je bil, kot poudarja, že od začetka svoje zbirateljske poti pozoren na mariborske fotografe, izvedel, da se bo na dražbi v Salzburgu znašlo delo enega pomembnejših med njimi: ekskluzivni album Ferdinanda Weitzingerja z izborom fotografij s konca 19. stoletja. Vedel je, da mora biti na cilju med prvimi, da si dragocenost ogleda in oceni, do kod lahko sledi draženju skoraj sedem kilogramov težkega monumentalnega albuma z unikatnimi fotografijami večjih formatov Maribora in okolice, ki jih dotlej še ni videl. "Dileme, ali ga je smiselno kupiti," se v knjigi spominja tistih trenutkov, "ni bilo več, vprašanje je bilo samo, za kakšno ceno." V mislih si je postavil mejo, a med dražbo je cena kmalu štirikratno presegla ta znesek. Edini tekmec je bil Dunajčan, kot se je pozneje izkazalo, direktor avstrijske nacionalne knjižnice. Naposled je le odnehal, Premzl pa se je moral za nakup krepko zadolžiti pri prijatelju; za koliko, bralcem ne zaupa, zagotovo pa bi znesek vzel sapo vsakemu, ki ne pozna zbirateljske strasti...

Premzlovo zbirko in z njo knjigo sestavlja 12 vsebinsko strukturiranih področij ali fondov z več kot 20.000 enotami. Zemljevidom in načrtom ter Vedutam sledita Fotografije in Razglednice, fonda, ki sta nastajala najbolj sistematično in sta v zbirki tudi najpomembnejša. V nadaljevanju predstavlja plakate in drobne tiske, knjige in publikacije o Mariboru in okolici po letu 1923, zbirke tipkopisov in rokopisov Jožeta Curka, filatelijo, pisno zapuščino z Mariborom povezanih osebnosti in gradivo o delovanju Slovenskega narodnega gledališča Maribor ter telovadnih društvih Sokol in Orel, zadnji razdelek pa je posvečen predmetom, katerih osnova ni papir, temveč steklo, porcelan, keramika in različne kovine.

Monografija Zbirka Primoža Premzla javnosti približa zasebno zbirko, avtor pa razmišlja tudi o psihološko-socioloških vidikih zbirateljstva

Avtor omenja tudi bogato zasebno knjižnico s 1500 večinoma strokovnimi naslovi ter ljubiteljsko urejeno zbirko del uglednih slovenskih likovnih ustvarjalcev. Ob dragocenih predmetih omenja tudi knjige, ki jih je napisal ali založil – naj poleg zahtevnih izdaj Štajerskih vedut omenimo vsaj še pripravo sijajnega faksimila Ptujskega statuta iz leta 1376 – ter razstave, ki bi bile brez njih veliko skromnejše.

Med koronskimi omejitvami je Primož Premzl našel tudi čas za razmislek, kam naj po skoraj štiridesetih letih zbiranja usmeri svojo energijo. Na koncu uvoda je poudaril nadaljnje evidentiranje zbirke in željo, da se njegova "zbirka ne bi nikoli razdrobila in da bi postala del javno dostopne zbirke ene izmed ustanov, ki so namenjene varovanju premične dediščine".

Iz oddaje S knjižnega trga.

Korun, Pisk, Premzl