Tu so na primer tudi listine grofov Celjskih ali pa taboriščni tarok. Razstavljene bodo le dober mesec dni – gre namreč za zelo občutljivo gradivo, ki zahteva posebej skrbno hranjenje.

Razstava z naslovom Spomin Slovenije, ki jo odpirajo danes ob 18.00, na ogled pa bo do 3. decembra, predstavlja prvih deset enot pisne in dokumentarne dediščine, ki so bile leta 2022 vpisane na Nacionalno listo Unesco Spomin sveta. Gre za Unescov program, namenjen ohranjanju in promoviranju pisne in dokumentarne dediščine. Slednja se, kot pravi vodja razstavnega projekta dr. Alenka Miškec iz Narodnega muzeja Slovenije, sliši nemara kot nekaj dolgočasnega, a gre nasprotno za zelo zanimive dokumente, dodaja – ti pripovedujejo marsikatero zanimivost naše skupne preteklosti.

Takšen je na primer drugi Ptujski statut iz leta 1513 (prvi je iz leta 1376), ki je posebna redkost, saj je bil Ptuj edino slovensko celinsko mesto s statutom. Na razstavi je rokopis odprt na straneh, na katerih so zapisana določila o varstvu pred požari. V času pogostih požarov, ki so v pretežno lesenih in natrpanih srednjeveških mestih lahko naredili zares ogromno škodo, so bila takšna navodila pomembna. "V statutu je na zelo simpatičen način opisano, na kakšen način se je treba varovati, da ogenj ne zaide na nepovabljena mesta, kot so slamnate strehe in lesenjače, ki so takrat tvorile ptujsko mesto. Predpisan je tudi nabor kazni, ki naj zadane tistega, ki mu ogenj pobegne. Predpisane so bile tudi denarne nagrade za prvega, drugega in tretjega gasilca, ki se prvi odzovejo na to nevarnost," o dokumentu pove dr. Aleksander Žižek iz Zgodovinskega arhiva Celje. "Poleg tega je v tem statutu opisan dejansko ves ustroj mestnega sodstva – komu lahko mestni sodnik sodi, kako se je treba obnašati do mestnega sodnika, pa tudi pogoje, ki jih mora izpolniti posameznik, da postane mestni sodnik ali pa član mestnega sveta," še pove in doda: "Gre seveda za visoko moralne osebe, ki naj bodo vešče retorike, naj znajo argumentirati, naj znajo na primerni ravni razpravljati in pa seveda, da jih krasijo vse ostale vrline, ki so bile predpisane za meščane," še pove. Sicer pa je statut pomemben tudi zato, ker je edina različica ptujskega statuta, hranjena na slovenskih tleh – original je v nemškem mestu Wolfenbüttel v knjižnici vojvode Avgusta, zato je v Zgodovinskem arhivu na Ptuju shranjen statut toliko bolj poseben in sam po sebi edinstven.

Najimenitnejših deset, kot jim pravijo, so še Serija listin Grofov Celjskih (1262–1456), Korespondenca Primoža Trubarja in drugih protestantskih piscev (2. polovica 16. stoletja), Stiški rokopis (okoli leta 1428), Prešernova zapuščina (prva polovica 19. stoletja), Knjižnica Frančiškanskega samostana Novo mesto (1469–1800), Biblija Jurija Dalmatina (1584), Piranski kodeks De summa totius orbis Pietra Coppa (1524–1526), Herbarijska knjiga Janeza Krstnika Flysserja (1696) in Taboriščni tarok Borisa Kobeta (1945).

"Šele ko sem se včeraj vračala v Piran – v Narodni muzej smo na razstavo Spomin Slovenije pripeljali Piranski kodeks – sem pomislila, kakšen privilegij imamo; vsi velikani slovenske kulture in zgodovine z izvirniki na enem mestu. Pietro Coppo, Trubar, Prešeren, Dalmatin; lahko si od blizu pogledal, celo z rokavico za hip otipal liste, po katerih je pisal Prešeren. Moram reči, da so me prevzela čustva. Kako izjemna priložnost, da si lahko tudi učenci in dijaki pridejo pogledat vse, kar so zapisale velike literarne osebnosti, kot bi začutil prisotnost piscev izpred stoletij," je ob razstavi dejala dr. Nadja Terčon iz Pomorskega muzeja Sergeja Mašere, Piran, od koder prihaja kodeks Pietra Coppa.

To je torej prva, ne pa dokončna deseterica, vpisana na omenjeno Unescovo listino. Izbral jo je nacionalni odbor Spomin sveta, ki je bil leta 2020 ustanovljen pod okriljem Nacionalne komisije za Unesco, v njem pa so predstavniki treh dediščinskih ustanov, ki hranijo pisno dediščino: arhivi, knjižnice in muzeji, in predstavnika Ministrstva za kulturo ter Slovenske nacionalne komisije za Unesco. Kot je pojasnila Alenka Miškec, so na Nacionalno listo najprej uvrstili le deset enot, pri čemer so sledili temu, da z njimi geografsko pokrijejo vso Slovenijo, tematsko pa različna področja. "Na listi prevladujejo dokumenti z upravno-pravnim ali verskim značajem (Stiški rokopis in Dalmatinova Biblija), vendar so zajeta tudi druga področja, kot so botanika z najstarejšim herbarijem na Slovenskem, geografija (Coppov kodeks s serijo zemljevidov) in umetnost (Prešernove pesmi in tarok umetnika Kobeta)," še dodaja.

Svet, kakršnega so poznali na začetku 16. stoletja
V deseterici najdemo tudi že omenjen Piranski kodeks De Summa Totius Orbis Pietra Coppa, enega najpomembnejših horografov in kartografov svojega časa. Kodeks vključuje opis njemu tedaj znanega sveta, portolano, opis sredozemskih kraljev, morja, pristanišč in 15 lesoreznih tiskanih zemljevidov, prvih takih na svetu, ki so skupaj vezani v knjigo. Kot poudari Nadja Terčon, strokovnjaki pravijo, da gre za prvi poskus tiskanega atlasa na svetu (prvi tiskani atlas je sicer izšel leta 1570). Na ogled je najstarejša karta Istre, ki jo je Coppo narisal, ko je živel v Izoli in s svojo barčico plul ob obalah (po rodu je bil sicer iz Benetk, vendar je živel in deloval v Izoli). "Mestom je na zemljevidu označil njihov tedanji politični in družbeni značaj. Označil je možnosti oskrbovanja s sladko vodo. Limski kanal je sicer zarisal nekoliko pregloboko v notranjost, vendar je bil zemljevid izjemno uporaben." V kodeksu opisan svet v štirih knjigah kaže, da ga je poznal na podlagi antičnih geografov, medtem ko je na zemljevidu sveta videti, da takrat še ni bilo veliko znanega. "Omenja sicer Krištofa Kolumba, vendar je Amerika narisana kakor mundus novus, torej novi svet. Medtem ko so stare karte Francije, Anglije, Sredozemlja, navtična karta Jadrana, Krete in tako naprej razmeroma dokaj natančne," še pove.

Prešerniana in kaj nam pomeni zapuščina pesnikov
Iz Narodne in univerzitetne knjižnice prihaja Prešerniana, pisna zapuščina Franceta Prešerna. Kot je ob tej priložnosti dejal mag. Marijan Rupert, vodja rokopisne zbirke v NUK-u, je takšna razstava zelo koristna za pogled nazaj, ampak moramo gledati tudi naprej, kaj se s tem naredi za premislek o kulturni dediščini. Na nek način gre tudi za dokazovanje ne le slovenske, ampak evropske ustvarjalnosti. Obenem je opozoril, da so Prešerna kot nacionalnega vrhunskega pesnika kanonizirali že v sredini 19. stoletja po zaslugi Levstika in Stritarja in od tam se je to vleklo naprej. "Ampak v fondih Nardine in univerzitetne knjižnice hranimo zapuščine, arhive praktično vseh najpomembnejših slovenskih pesnikov in pisateljev. Prešerna smo kanalizirali torej zelo zgodaj, treba se je pa vprašati, kaj s to dediščino pravzaprav početi naprej? Ali nam morda dediščina Kosovela, ki jo tudi hranimo pri nas, ali pa recimo dediščina Tomaža Šalamuna, ki smo jo prevzeli pred 23 leti, pomeni kaj manj pravzaprav v tem kontekstu kulturne dediščine? Prepričan sem, da ne. Tukaj so zato na ogled samo nekateri vrhunci, to pa seveda še zdaleč ni vse. Hranimo še ogromno zakladov, ki bodo v prihodnosti postavljeni kot ravno tako kanonični in ikonični, kot so ti rokopisi, ki jih imamo danes pred seboj," meni Rupert. Poleg Prešernovih rokopisov pesmi, nekaterih tudi v več različicah, kar je po Rupertovih besedah še posebej pomembno za literarno zgodovino, so tudi njegovi osebni dokumenti, različno gradivo, povezano z njegovim življenjem (na primer njegovi dokumenti iz odvetniške službe, hkrati pa tudi vsi ti dokumenti, ki pravzaprav zaznamujejo genezo Prešernove ustvarjalnosti še pozneje). Zelo pomembna so v vsaki zapuščini njegova pisma, jasno, ker tudi preko tega lahko ubesedujemo njegovo biografijo, in kot zanimivost je na ogled zlata knjiga ribniške šole, kjer je bil Prešeren dvakrat vpisan kot izredno dober učenec.

993 neverjetno dobro ohranjenih rastlin, ki so rastle konec 17. stoletja
Med predstavljenimi dragocenostmi se ustavimo še pri herbarijski knjigi zdravnika iz Ljutomera, Janeza Krstnika Flysserja, ki prihaja iz zapuščine Karla in Žige Zoisa. Po besedah Špele Pungaršek iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije ta jasno priča o tem, kako so nastajali prvi herbariji. "In ponosni smo lahko, da tudi na območju Slovenije danes hranimo tak herbarij." Ta ima 204 strani, na katerih je pritrjenih 993 rastlin, poimenovane so z latinskimi predlinejevskimi imeni, ponekod pa so dodana tudi nemška imena. "Točen izvor, kje so bile te rastline nabrane, žal ni znan. Zaradi nekaterih rastlin, ki so značilne za Dubrovnik, in pa nekaterih, ki so značilne za našo in italijansko območje, predvidevajo, da je nastal na območju nekdanje beneške republike," pojasni. Da so se rastline do danes tako dobro ohranile, je verjetno treba pripisati mešanici, s katero so bile prilepljene na liste. Po besedah Špele Pungaršek je šlo verjetno za kakšno mešanico starih lepil iz škroba in vode, s čimer so pritrdili cele rastline. "Običajno herbarije hitro napadejo kakšni škodljivci. Tega herbarija pa, čeprav v preteklosti ni bil primerno hranjen, še niso napadli škodljivci, tako da predvidevamo, da so uporabili še kakšne snovi, nismo pa teh snovi še analizirali, kajti herbarij je star več kot 300 let, tako da je res zelo dobro ohranjen. Tudi mlajše herbarijske pole so lahko bolj napadene, bolj poškodovane kot pa ta herbarij, ki se je res odlično ohranil do današnjih dni in dokumentira, kako so nastajali ti prvi herbariji v obliki herbarijskih knjig."

Od planike do krompirja
Kot zanimivost, v herbariju je najti vse mogoče, marsikatero rastlino, od planike do krompirja, ki ga takrat niso gojili za prehrano, ampak je bil še okrasna vrsta. Šele kakšnih sto let po nastanku herbarija so ga začeli uporabljati tudi v prehrani.

Zgodbe in kontekst posameznih dokumentov na razstavi predstavlja interaktivni zaslon, ki popelje po vseh zanimivostih, ki nam jih dragocenosti stoletja po svojem nastanku pripovedujejo.

Unesco program deluje od leta 1992, vključuje pa dragocenosti iz kulturnih in drugih ustanov z vsega sveta. V njem sodelujejo države članice Organizacije združenih narodov (OZN) z vseh kontinentov – skupaj jih je 121. Vključene pa so tudi nekatere mednarodne organizacije. Seznam se dopolnjuje vsaki dve leti, do zdaj pa je nanj vpisanih že 494 enot pisne in dokumentarne dediščine svetovnega formata, med njimi Gutenbergova knjiga (1445), Deklaracija o pravicah človeka in državljana iz leta 1789 in mojstrovine Frederica Chopina. Največ vpisov je iz Nemčije in Velike Britanije, vsaka ima v registru po triindvajset uspelih kandidatur. Slovenija ima v Mednarodnem registru skupaj s Poljsko in Rusijo trenutno vpisan Supraseljski kodeks (Codex Suprasliensis), pomemben rokopis iz 10. stoletja, ki velja za najstarejši pisni dokument v slovanskem jeziku, napisan v cirilici, hrani pa ga Narodna in univerzitetna knjižnica.