Martin in Josipina Hočevar sta skupno življenjsko zgodbo začela leta 1842 in – kot je pokazala zgodovina – to ni bila samo dobra življenjska, temveč tudi poslovna poteza.

Portret zakoncev Hočevar, objavljen v Ilustriranem Slovencu, 9. 9. 1928. Vir: Arhiv NUK
Portret zakoncev Hočevar, objavljen v Ilustriranem Slovencu, 9. 9. 1928. Vir: Arhiv NUK

Bila sta uspešen zakonski tandem, ki si je s trdim delom in socialno gibkostjo prislužil znatno finančno zaledje. Njuno premoženje pa ne bi imelo tolikšne vrednosti, če ga ne bi delila z drugimi.

Josipina in Martin Hočevar ‒ zakonca, ki sta zgradila mesto

Hočevarjeva sta bila namreč brez otrok. Kot smo pisali v prvem delu njune zgodbe, se je Josipina večji del življenja borila z zdravstvenimi težavami. Ker torej nista imela dedičev, sta se odločila svoje premoženje deliti s pomoči potrebnimi, pri čemer sta dobrodelne naložbe začela že v 50. letih, še bolj intenzivno pa v 60. letih 19. stoletja.

Kot je razvidno iz Lapajnetovih zgodovinskih in spominskih črtic z naslovom Krško in Krčani, pa tudi iz njunih donacij, o katerih bomo še spregovorili, sta Josipina in Martin veliko dala na izobrazbo. Zavedala sta se, v kolikšni meri znanje in omikano vedenje, ki sta ga bila med šolanjem in lastnim izpopolnjevanjem deležna tudi sama, lahko pripomoreta k uspehu posameznika v družbi. Posledično sta že relativno kmalu po sklenitvi zakonskega stanu ter s porastom družinskega premoženja začela podpirati šolsko dejavnost v Krškem.

Nova zakonodaja – nove šole
Meščanske šole so bile posledica nove osnovnošolske zakonodaje iz leta 1869. Predstavljale so zadnja tri leta ali "višjo stopnjo" obvezne ljudske šole. Če je bila torej v kraju meščanska šola, so jo morali obiskovati vsi učenci, za prehod v zadnje triletje oz. v meščansko šolo pa je zadostoval uspešen zaključek petega razreda ljudske oz. osnovne šole.

Kakšen je bil osnovni namen meščanskih šol, se lahko podučimo iz nam že znane Lapajnetove domoznanske kronike Krško in Krčani, ki pravi:

Odlomek iz darilne listine, podpisane 29. decembra 1877, s katero je Martin Hočevar mestu predal nov šolski objekt. Objavljena je bila v Prvem letnem poročilu trirazredne meščanske in čveterorazredne ljudske šole v Krškem konec šolskega leta 1881 – 82. Foto: Arhiv NUK
Odlomek iz darilne listine, podpisane 29. decembra 1877, s katero je Martin Hočevar mestu predal nov šolski objekt. Objavljena je bila v Prvem letnem poročilu trirazredne meščanske in čveterorazredne ljudske šole v Krškem konec šolskega leta 1881 – 82. Foto: Arhiv NUK

"Akoravno meščanske šole v prvi vrsti pripravljajo mladino za vsakdanje življenje ter so najbolj namenjene prihodnim obrtnikom, trgovcem in umnim poljedelcem (krška šola ima v novejšem času tudi kmetijski značaj), vender prestopijo lahko učenci iz meščanske šole v učiteljišča, v državne obrtnijske šole, višje kmetijske šole in s preskušnjami tudi v višje razrede realk. Škoda torej, da mladina bolje ne obiskuje tega koristnega zavoda, posebno ker okraj vsako leto plačuje veliko svoto za vzdržavanje šole in ker se pridnim učencem tudi delé štipendiji (podpore). Zlasti dandanes, ko so srednje šole povsod prenapolnjene in že učeni včasih težko dobé službe, priporočati moramo le meščanske, obrtnijske in kmetijske šole. Mnogi mladeniči, ki so krško meščansko šolo obiskovali, že delujejo v javnosti kot učitelji, izobraženi rokodelci ali pri trgovini."

Odločanje o tem, kje bodo meščanske šole ustanovljene, je zakon prepuščal deželnim zborom. To je v praksi pomenilo, da so deželni (in ne državni) zakoni odločali o pogojih za ustanovitev tovrstnih šol. Pogoji so bili od dežele do dežele različni, kar je posledično vplivalo na število novonastalih šol.

Kot je razbrati iz zgornjega citata, sta na Kranjskem, kamor je spadalo tudi Krško, ustanavljanje meščanskih šol določala deželna zakona iz leta 1874 in leta 1890, ki sta šolskim okrajem nalagala plačevanje stroškov tako za šole kot za učitelje, kar pa je bilo precejšnje finančno breme. V primerjavi s kranjsko je bila štajerska zakonodaja iz leta 1870 bolj prijazna do ustanavljanja tega tipa izobraževanja. Navajala je namreč le splošna določila, po katerih naj bi se o kraju ustanovitve in načinu financiranja meščanskih šol odločalo od primera do primera. To se je odražalo tudi v končnem številu tovrstnih ustanov, saj je bilo do razpada Avstro-Ogrske monarhije na Štajerskem ustanovljenih pet javnih in dve zasebni (cerkveni) meščanski šoli, na Kranjskem pa le dve javni in tri cerkvene.

V stavbi nekdanje ljudske in mestne šole v Krškem danes domujeta Fakulteta za energetiko in Fakulteta za logistiko mariborske univerze. Foto: Petra Iskra
V stavbi nekdanje ljudske in mestne šole v Krškem danes domujeta Fakulteta za energetiko in Fakulteta za logistiko mariborske univerze. Foto: Petra Iskra

Prva meščanska šola na Kranjskem
Ni bilo golo naključje, da je bila prva meščanska šola ustanovljena prav v Krškem. Martin Hočevar je namreč kot deželnozborski poslanec sam sodeloval pri sprejetju dotične kranjske deželne zakonodaje: "Da se je ta učilnica, jedina te vrste na Kranjskem, ustanovila, to je najprvo pripisovati ugodnim državnim in deželnim šolskim postavam, ki so radi večjega izobraženja poudarjale potrebo teh učilnic. Kranjska deželna postava z dne 29. aprila 1873 celó naravnost pravi, da mora vsak šolski okraj imeti meščansko šolo. V teku 20 let jo je dobil jedino le krški okraj. In ta pa že kmalu potem, ko je dobila šolska postava svojo veljavo. 'Da se postavi ustreže' – saj je pri sklepanji v deželnem zboru sam sodeloval – odločil se je po lastnem priznanji ranjki M. Hočevar radi veselja, kar je bil pri denarnem polomu l. 1873. veliko novcev srečno rešil, da sezida novo, lepo, veliko in prostorno šolsko poslopje v Krškem."

Domneve o izgradnji osnovne šole v Krškem je objavil prvi slovenski dnevnik in liberalno glasilo Slovenski narod, 12. 10. 1872. Foto: Arhiv NUK
Domneve o izgradnji osnovne šole v Krškem je objavil prvi slovenski dnevnik in liberalno glasilo Slovenski narod, 12. 10. 1872. Foto: Arhiv NUK

"Nepozabni meščan, državljan in dež. poslanec visokoblagorodni g. Martin Hočevar" je torej šolsko poslopje ljudske in meščanske šole dal zgraditi na lastne stroške, za kar je segel globoko v žep. Za novo šolsko poslopje s pripadajočim dvoriščem, šolskim vrtom, knjižnico ter ravnateljevim in nadučiteljevim stanovanjem je Martin odštel ok. 100.000 gld. (to bi danes znašalo približno 1.178.000 evrov, op. a.). Poleg tega je k sodobnemu objektu spadala tudi telovadnica, ki v tistih časih ni bila nekaj samoumevnega. Ne samo, da je bila – tako kot krška meščanska šola – namenjena zgolj dečkom, bila je tudi relativna novost v šolskem učnem načrtu. V pouk je bila namreč vpeljana leta 1869, torej šele osem let pred odprtjem novih šolskih prostorov.

Ravnikar v knjigi Krško in Krčani omenja, da je bila prvotna Hočevarjeva zamisel sezidati dve ali tri štirirazrednice v Krškem, Kostanjevici in Mokronogu, ki bi spadale v krško okrajno glavarstvo. Pozneje je to misel opustil (vendar za ta namen denar daroval v svoji oporoki) in se po prigovarjanju okrajnega glavarja Schönwettra odločil za meščansko šolo v Krškem z nemškim učnim jezikom. Slednjo so s slovesnostjo odprli 15. oktobra 1877, pedagoško delo pa začeli 1. oktobra 1878.

Članek o odprtju ljudske in meščanske šole v Krškem, objavljen v Slovencu, 16. 10. 1877. Foto: Arhiv NUK
Članek o odprtju ljudske in meščanske šole v Krškem, objavljen v Slovencu, 16. 10. 1877. Foto: Arhiv NUK

"Dne 15. okt. 1877. l. se je poslopje izročilo šolskemu namenu /…/ in to v navzočnosti nj. prevzvišenosti c. kr. [cesarsko-kraljevega, op. a.] ministrstva za bogočastje in pouk, visokoblagorodnega g. dr. pl. [gospoda doktorja plemenitega, op. a.] Stremayra in v prisotnosti c. kr. deželnega predsednika kranjskega, barona Widmanna, deželnega glavarja, visokoblagorodnega g. Frid. Kalteneggerja pl. Riedhorsta, c. kr. deželnega šolskega nadzornika za ljudske šole preblagorodnega g. Rajm. Pirkerja in mnogo drugih dostojanstvenikov, učiteljev i. t. d. Ob tej priliki je bilo mesto z zastavami okrašeno in na večer prelepo razsvetljeno. Slavnost je poveličevalo petje filharmoničnega društva iz Ljubljane [katerega član je bil Martin Hočevar, op. a.]."

Josipina Hočevar – predsednica "Šolarske kuhinje v Krškem"
Josipina se je še posebej zavzemala za šolanje deklet, ki sicer niso imela vstopa v deško meščansko šolo v Krškem. Med letoma 1855 in 1875 je na ljudski šoli financirala zasebno dekliško šolo, imenovano "splošni in privatni vzgojni zavod", na kateri sta se kot glavna predmeta izvajala nemščina in dekliška ročna dela. Ravnikar tako navaja, da "ko se je otvorila privatna dekliška šola, bila je gospa nje največja podpornica, pomagala je gmotno ubožnim učenkam in dajala obleke, a učiteljico je sama podpirala z mesečno nagrado. Tudi so dobivali čestokrat ubožni šolarji kruha in kosila v njuni hiši."

Hočevarjeva gospa je imela po pripovedovanju virov tudi dober glas in – kot lahko beremo – je "rada kako gorenjsko zapela". Kot ljubiteljica glasbe, še posebej pa "ubranega cerkvenega petja«, je »v ta namen dala napraviti v krški vikarjatni cerkvi nove orglje." Finančno je podpirala tudi organista ter z darovi spodbujala učence meščanske šole, da "pojó v cerkvi pri sv. maši, katero navadno ona posluša." Učence, ki so peli v cerkvenem zboru, je ob novem letu po navadi obdarila s toplo zimsko obleko.

Letna šolska poročila so vsebovala tudi sezname šolskih dobrotnikov. Pričujoči seznam, na katerem je navedena tudi Josipina, je bil objavljen v Prvem letnem poročilu trirazredne meščanske in čveterorazredne ljudske šole v Krškem konec šolskega leta 1881/82. Foto: Arhiv NUK
Letna šolska poročila so vsebovala tudi sezname šolskih dobrotnikov. Pričujoči seznam, na katerem je navedena tudi Josipina, je bil objavljen v Prvem letnem poročilu trirazredne meščanske in čveterorazredne ljudske šole v Krškem konec šolskega leta 1881/82. Foto: Arhiv NUK

Po smrti moža leta 1886 je Josipina kot glavna dedinja moževega premoženja aktivno še naprej podpirala deprivilegirane posameznike in dobrodelne institucije. Prevzela je vlogo glavne mecenke ljudske in meščanske šole ter učence finančno in materialno podpirala, predvsem s hrano, obleko in šolskimi potrebščinami. Kmalu po Martinovi smrti je postala izdatna podpornica in predsednica "Šolarske kuhinje v Krškem", ki so jo s pomočjo krških gospa 10. decembra 1866 zagnali učitelji ljudske šole. Šolska kosila so bila namenjena revnim otrokom iz oddaljenih krajev, ki so čakali na popoldanski pouk, pogosto zgolj s koščkom kruha v žepu. Dame iz Krškega so za lačno mladino bodisi darovale finančne prispevke bodisi učence povabile k sebi domov, kjer so se lahko okrepčali s toplim obrokom. Leta 1904 so v projekt šolske kuhinje vključili še učence meščanske šole, pri pripravi hrane pa je pomagala tudi ravnateljeva žena Julija Lapajne.

Kljub temu, da je bila Josipina vdova že skoraj 10 let, je dobrodelnost pogosto izvajala tudi v imenu svojega pokojnega moža. Gornji zapis o Hočevarjevih kot šolskih dobrotnikih je iz poročil meščanske šole letnika 15 in 16 iz šolskega leta 1895/96 in 1896/97. Foto: Arhiv NUK
Kljub temu, da je bila Josipina vdova že skoraj 10 let, je dobrodelnost pogosto izvajala tudi v imenu svojega pokojnega moža. Gornji zapis o Hočevarjevih kot šolskih dobrotnikih je iz poročil meščanske šole letnika 15 in 16 iz šolskega leta 1895/96 in 1896/97. Foto: Arhiv NUK

Poleg tega, da je Josipina učencem in učiteljem priskrbela številne učne pripomočke in pomagala pri opremi šole, pa je bila tudi ljubiteljica šolskih veselic. Tako je različne cerkvene in državne praznike, kot sta bila slovesnost ob štiridesetletnici vlade cesarja Franca Jožefa I. in vsakoletno praznovanje godu zavetnika šolske mladine sv. Alojzija, rada izkoristila kot izgovor za praznovanja in pogostitve, na katerih so se šolarji lahko do sitega najedli.

Njena finančna podpora ljudem v stiski ni segla samo do meja Krškega. Podpirala je namreč dobrodelne organizacije, sirotišnice ter hiralnice v Ljubljani, Gradcu in drugih krajih kranjske dežele.

Eden takih zavodov je bil "Josephinum" oz. Jožefinum, ki je bil poimenovan ravno po svoji največji podpornici. Kot zavetišče za onemogle služkinje ter otroke ga je ustanovila Vincencijeva družba, in sicer v prostorih nekdanje Elizabetine bolnišnice za otroke, ki se je leta 1889 preselila na današnjo Streliško ulico. Josipina je tej dobrodelni instituciji darovala 20.000 gld. (danes bi to znašalo približno 260.000 evrov), ustanove pa ni pozabila omeniti niti v oporoki, v kateri je delovanje zavoda dodatno podprla s 16.000 gld. Zavetišče je bilo omenjeno tudi v Josipininem nekrologu, ki so ga objavil v Dolenjskih novicah 25. marca 1911:
"V Ljubljani nosi ime pokojne gospe velik zavod 'Josefinum' na Poljanski cesti, kjer se oskrbujejo proti razmerno mali odškodnini ostarele služkinje ali penzijonistinje".

Josephinum oz. Jožefinum na Poljanski cesti v Ljubljani so podrli leta 1984 in na njegovem mestu zgradili dom starejših občanov Poljane. Foto: Petra Iskra
Josephinum oz. Jožefinum na Poljanski cesti v Ljubljani so podrli leta 1984 in na njegovem mestu zgradili dom starejših občanov Poljane. Foto: Petra Iskra

Zavoljo donacij in prizadevanj za pomoč šibkejšim je Josipini številne besede hvale namenil tudi njen življenjepisec Ravnikar. Vendar pa pri tem ni zanemarljivo dejstvo, da je bila knjiga Krško in Krčani posvečena takrat še živeči dobrotnici:
"Usmiljeno srce je od mladih nog že imela do siromakov in tako je tudi zadnja leta mnogo blagega storila svojim ubožnim sorodnikom, kakor tudi tujim ljudem, uradnikom, dijakom, visokošolcem, meščanom in sploh raznim ljudem vseh stanov, kateri koli so jo pomoči prosili. Po največ jim je seveda gmotno, v večjih ali manjših svotah pomagala; včasih tudi tako, da jim je kako službo ali drugačno podporo kje preskrbela."

Nacija ali narod – nemščina ali slovenščina?
Čeprav so bila šestdeseta leta 19. stoletja čas razmaha čitalniškega gibanja, spodbujanja razvoja slovenskega jezika in prebujanja narodne zavednosti Slovencev, je nemška kultura zaznamovala podobo kranjskih in štajerskih mest vse do začetka 20. stoletja. Nemščina pa ni bila samo uradovalni jezik avstrijskih dežel, temveč tudi prevladujoči jezik inteligence in šolstva. To je bil tudi eden izmed razlogov, da je Krško dobilo meščansko šolo z nemškim učnim jezikom. Zakonca Hočevar sta bila namreč mnenja, da bo prehod za učence na srednje šole z nemškim učnim jezikom lažji, če se bodo jezika naučili že v osnovni šoli.

Drugi, enako pomemben razlog pa je bil povezan z Martinovo idejno in politično usmeritvijo, ki so mu jo zavedni Slovenci najbolj zamerili in mu jo tudi večkrat očitali. Bil je namreč član kranjske nemške stranke in – kot je znano – je svoj priimek zapisoval v nemški različici Hotschevar. K nemškemu polu se je začel vedno bolj nagibati po letu 1870, Hočevarjeva domačija pa je postala družabno središče kranjskih nemško orientiranih politikov, kar nam je v domoznanski knjigi Krško in Krčani razkril tudi Jernej Ravnikar.

Martin Hočevar je bil v tesnih poslovnih in političnih stikih z grofom Antonom Aleksandrom Auerspergom. Zgornji prispevek, ki odraža narodno vzdušje na Kranjskem, je bil objavljen v slovenskem liberalnem glasilu Slovenski narod, 12. 10. 1872. Foto: Arhiv NUK
Martin Hočevar je bil v tesnih poslovnih in političnih stikih z grofom Antonom Aleksandrom Auerspergom. Zgornji prispevek, ki odraža narodno vzdušje na Kranjskem, je bil objavljen v slovenskem liberalnem glasilu Slovenski narod, 12. 10. 1872. Foto: Arhiv NUK

"Zahajali so tja raznovrstni ljudje, povabljeni so bili v hišo na zabavne večere večkrat v letu in takrat so se vedno dobro imeli in zabavali ter še plesali do ranega jutra. Prav posebnih ljudi izmed uradništva takrat ni bilo v Krškem. Le toliko mi je znano, da so se z okrajnimi predstojniki dobro razumeli in sploh z vsemi uradniki. Iz poznejših let so pač najbolj v hišo zahajali glavar Schönwetter, marki Gozani, grof Chorynsky, dalje tudi Jeuniker (poznejši predsednik okrožnega sodišča v Rudolfovem [Novem mestu, op. a.]) in drugi. Po letu 1870. dalje pak so hodili tjakaj članovi nemške stranke kranjske (Vesteneck, Dežman, dr. Schrey, dr. Schaffer itd.)."

Grof Anton Aleksander Auersperg je kot pesnik nastopal pod psevdonimom Anastasius Grün in se s pesniško zbirko Sprehodi dunajskega poeta uveljavil kot eden glavnih nasprotnikov Metternichovega režima. Na sliki je njegov mavzolej nad Krškim. Foto: Petra Iskra
Grof Anton Aleksander Auersperg je kot pesnik nastopal pod psevdonimom Anastasius Grün in se s pesniško zbirko Sprehodi dunajskega poeta uveljavil kot eden glavnih nasprotnikov Metternichovega režima. Na sliki je njegov mavzolej nad Krškim. Foto: Petra Iskra

Hočevarja sta si bila poslovno in politično blizu tudi z grofom Antonom Aleksandrom Auerspergom, kranjskim liberalnim politikom in pesnikom, ki je svoja dela objavljal pod psevdonimom Anastasius Grün. K temu ga je kot učitelj nedvomno spodbujal tudi France Prešeren, s katerim sta se v času izobraževanja spoprijateljila in ohranjala stike vse do smrti slovenskega pesnika.

Z ozirom na Martinovo pronemško politično usmeritev je mnenje o pokojnem Hočevarju na pričakovan način izrazil dr. Tomaž Romih, ravnatelj meščanske šole v Krškem, ki je prvi šolsko kroniko zapisal v slovenskem jeziku. Menil je namreč, da je Hočevar "vsled vpliva tedanjega okr. glavarja Schönvetterja in drugih nemških in nemškutarskih veljakov v Ljubljani ustanovil krško meščansko šolo kot nemški zavod z nemškim učnim jezikom, na katerem ni bilo niti ene ure odmerjene slovenskemu jeziku". Romih očitek nadaljuje s poudarkom, da "je bil Hočevar sin slovenskih kmetijskih staršev in slov. mišljenja" ter "zastopnik krškega okraja v Ljubljani in na Dunaju«, konča pa z za nas zanimivo pripombo, da je Hočevar "vsled nesporazuma s tedanjimi slov. voditelji in vsled tega, ker so se mu znali nemški gospodarji dobrikati, prestopil v njih tabor."

Auerspergova palača v Ljubljani, v kateri danes domuje Mestni muzej Ljubljana. Foto: Petra Iskra
Auerspergova palača v Ljubljani, v kateri danes domuje Mestni muzej Ljubljana. Foto: Petra Iskra
Tomaž Romih je s finančno pomočjo Josipine Hočevar ustanovil 4. razred meščanske šole (kar je bil za Češko drugi primer v monarhiji), leta 1910 pa je kot prvi v Avstro-Ogrski dosegel, da so se v meščanski šoli lahko skupaj šolali tako dečki kot deklice. Fotografije je bila objavljena v Ilustriranem Slovencu, 9. 9. 1928. Foto: Arhiv NUK
Tomaž Romih je s finančno pomočjo Josipine Hočevar ustanovil 4. razred meščanske šole (kar je bil za Češko drugi primer v monarhiji), leta 1910 pa je kot prvi v Avstro-Ogrski dosegel, da so se v meščanski šoli lahko skupaj šolali tako dečki kot deklice. Fotografije je bila objavljena v Ilustriranem Slovencu, 9. 9. 1928. Foto: Arhiv NUK

Podobno grenek priokus narodne izdaje ima pri opisovanju Hočevarjeve življenjske poti prispevek o Martinovem pogrebu, ki je bil objavljen 1. maja 1886 v časopisu Dolenjske novice. Čeprav mu je pisec tako kot večina drugih priznaval podjetnost, varčnost in tudi radodarnost, je svoje videnje pokojnika sklenil takole:

Kazina je bila vrsto let shajališče ljubljanske elite, proti koncu 19. stoletja pa je vse bolj postajala družabno središče nemštva v glavnem mestu Kranjske. Foto: Petra Iskra
Kazina je bila vrsto let shajališče ljubljanske elite, proti koncu 19. stoletja pa je vse bolj postajala družabno središče nemštva v glavnem mestu Kranjske. Foto: Petra Iskra

"Kar je bilo lepo od pokojnega gospoda Hočevarja je še to, da je bil dober kristijan in ponižen mož, a kar Slovenci obžalujemo, je pa to, da je verjel onim svojim nemškomislečim prijateljem, ki so hvalili nemščino kot tako zeló potrebno reč. Zato je pokojni Hočevar za nemščino in nemške reči veliko denarja izdal, a slovenske naprave pa malo. Od takih prijateljev je bil celó v dolenjskih mestih v državni in deželni zbor izvoljen. – V pokojnem imamo pa sicer Dolenjci pač vzgled, da se z varčnostjo, pridnostjo, zmernostjo, delavnostjo dospe lahko do lepega imetja."

Ne nazadnje je z negotovo apologijo uvod v Hočevarjevo biografijo začel tudi njen avtor, omenjeni nadučitelj v Mokronogu Jernej Ravnikar. Martina je v prvih vrsticah opisal kot "največjega dobrotnika" ter "prvega in najblažjega mladinoljuba na Kranjskem", nato pa je nadaljeval: "Da našim slovenskim težnjam ni bil toliko sovražen, dokazuje to, da je bil spočetka ustanovnik našega prvega književnega zavoda Matice Slovenske".

Družbene akcije Martina Hočevarja
Martin je deloval v številnih društvih, ki so veljala za zbirališče nemško govorečega življa kranjske dežele. Bil je član ljubljanskega Filharmoničnega društva, Kazine in podružnice Schulvereina (Deutscher Schulverein oz. Nemško šolsko društvo je bila leta 1880 na Dunaju ustanovljena zasebna nemška šolska organizacija, katere naloga je bila zagotoviti šolanje nemškim otrokom v njihovem jeziku znotraj monarhije, poleg tega je služila za ponemčevanje zlasti slovenskih in čeških otrok).

Današnja stavba Slovenske filharmonije je bila nekdaj domicil Filharmoničnega društva, katerega član je bil tudi Martin Hočevar. Foto: Petra Iskra
Današnja stavba Slovenske filharmonije je bila nekdaj domicil Filharmoničnega društva, katerega član je bil tudi Martin Hočevar. Foto: Petra Iskra

Kljub aktivnosti v nemških družbenih in političnih krogih je bil Hočevar tudi eden izmed soustanoviteljev Slovenske matice leta 1864. Novo društvo, ki ga je s sklepom 4. februarja "blagovolil dovoliti Njih Veličanstvo cesar", je bilo ustanovljeno z namenom, da bi "objemalo ves slovenski narod in po svoji moči skrbelo, da se širi izobraževanje njegovo na poti poduka, kterega človek zajema iz pripravnih knjig (bukev)." Matica naj bi skrbela, da "se dobre ali čisto znanstvene li pa tudi priprostemu ljudstvu primerjene knjige v slovenskem jeziku izdajajo; izdala jih bo matica sama ali vsaj podpirala, da se izdadé."

Stavba Slovenske matice, med katere ustanovitelji je bil tudi Martin Hočevar. Foto: Petra Iskra
Stavba Slovenske matice, med katere ustanovitelji je bil tudi Martin Hočevar. Foto: Petra Iskra
Novica o ustanovitvi Slovenske matice, objavljena v Kmetijskih in rokodelskih novicah, 24. 2. 1864. Foto: Arhiv NUK
Novica o ustanovitvi Slovenske matice, objavljena v Kmetijskih in rokodelskih novicah, 24. 2. 1864. Foto: Arhiv NUK

Glede na Hočevarjevo naklonjenost nemštvu bi lahko posledično sklepali, da bo kot šolski ustanovitelj aktivno nasprotoval imenovanju Ivana Lapajneta, sicer zavednega Slovenca, za prvega ravnatelja meščanske šole v Krškem. Vendar očitno ni bilo tako, čeprav je Lapajne v šolo na lastno pobudo uvedel ure slovenščine. Polovica učencev je bila namreč Kranjcev, dobra tretjina pa jih je prihajala iz Štajerske, katere mejo si prestopil že, če si na poti v Videm prečkal reko Savo. Skoraj vsi učenci so bili tudi slovenske narodnosti in zato ob vstopu v šolo niso bili vešči nemškega jezika. Tovrstne razmere so ravnatelja prve meščanske šole na Kranjskem spodbudile k samoiniciativnim ukrepom:

"Z odlokom c. kr. deželnega šolskega sveta v Ljubljani z dne 22. junija 1877, št. 1078, je bila sicer nemščina ustanovljena za učni jezik v vseh razredih in pri vseh predmetih, vender je ravnateljstvo vpeljalo slovenščino kot predmet s slovenskim učnim jezikom v vseh razredih po 2 uri na teden, in učiteljstvo se je posluževalo in se še poslužuje slovenščine tudi takrat, kadar pri slovenskem otroku z nemščino nič ne more opraviti.; kajti nad tem se višji šolski organi niso nikdar spotikali."

Ivan Lapajne je bil prvi ravnatelj meščanske šole v Krškem ter avtor domoznanskega dela Krško in Krčani. Foto: Petra Iskra
Ivan Lapajne je bil prvi ravnatelj meščanske šole v Krškem ter avtor domoznanskega dela Krško in Krčani. Foto: Petra Iskra

Ivan Lapajne je ravnateljsko funkcijo opravljal do svoje upokojitve leta 1906 kljub različnim pogledom, ki so jih imeli z zakoncema Hočevar na pomen slovenskega jezika za izobraženost kranjske mladine. Še več, Lapajne je Josipini Hočevar, ki si je po moževi smrti močno prizadevala za dobrobit krške šole in njenih učencev, posvetil zgodovinske in spominske črtice z naslovom Krško in Krčani. Slednje so izšle leta 1894, na dan ustanovitve nove mestne krške fare, odkritja spomenika Martinu Hočevarju ter odkritja spominske plošče baronu Janezu Vajkardu Valvasorju v Krškem.

Grob Ivana Lapajneta in njegove žene Julije v krškem mestnem parku, kjer je bilo včasih pokopališče. Foto: Petra Iskra
Grob Ivana Lapajneta in njegove žene Julije v krškem mestnem parku, kjer je bilo včasih pokopališče. Foto: Petra Iskra
Odlomek iz Lapajnetovega nekrologa Martinu Hočevarju, objavljenega v petem letnem poročilu meščanske šole v letu 1885/86. V njem pokojnega označi za »prijatelja šole in ljudi ter v največji meri in za vse čase največjega dobrotnika mesta Krško«. Foto: Arhiv NUK
Odlomek iz Lapajnetovega nekrologa Martinu Hočevarju, objavljenega v petem letnem poročilu meščanske šole v letu 1885/86. V njem pokojnega označi za »prijatelja šole in ljudi ter v največji meri in za vse čase največjega dobrotnika mesta Krško«. Foto: Arhiv NUK
Današnji sedež Univerze v Ljubljani je bil nekdaj Kranjski deželni dvorec, kjer je deloval kranjski deželni zbor. Foto: Petra Iskra
Današnji sedež Univerze v Ljubljani je bil nekdaj Kranjski deželni dvorec, kjer je deloval kranjski deželni zbor. Foto: Petra Iskra

Poslednje vrstice o Martinu Hočevarju
Zakonca Hočevar sta Krškemu dala neizbrisen pečat. Malodane kamor koli se ozremo, naletimo na drobce zgodbe, ki nas vodijo skozi staro mestno jedro in pripovedujejo o njuni življenjski poti. Vendar pa je Josipina skoraj 25 let te poti prehodila sama v vlogi vdove, zato bomo še nekaj poslednjih vrstic namenili Martinovim dosežkom.

V času delovanje je Martin Hočevar pridobil številna priznanja ter opravljal različne funkcije, ki so mu omogočile, da je mestu Krško priboril veljavo tudi v upravnem smislu. Tako je njegovo politično kariero na kratko povzel Ravnikar:
"Ranjki Hočevar je bil mož, kakoršnih je prav malo. Saj je njegovo delovanje pripoznal naš svetli vladar sam, podelivši mu red železne krone III. Vrste [Red železne krone oz. Orden der Eisernen-Krone je bilo visoko avstro-ogrsko vojaško odlikovanje. Red je imel tri stopnje: veliki plemenitaš, plemenitaš in vitez, op. a.] po katerem odlikovanji bi bil lahko postal vitez. Ker ni imel nobenega otroka, zato tudi ni maral prositi za viteštvo. Pokojni Hočevar je bil svoje dni deželni in državni poslanec [med letoma 1873 in 1879 je bil kot zastopnik dolenjskih mest in trgov poslanec nemške napredne stranke v državnem zboru, med 1877 in 1883 pa poslanec v kranjskem deželnem zboru, op. a.], v Krškem več let predsednik krajnemu šolskemu svetu in krajni šolski nadzornik, dalje občinski svetovalec in zadnje čase načelnik imetju krškega mesta. Zbog hvaležnosti so ga Krčani imenovali častnim meščanom krškega mesta. Za Krško je bil Hočevar neprecenljive vrednosti, kajti ž njim je pridobilo ono največ."

Nekdaj stavba okraja v Krškem, danes Občina Krško. Foto: Petra Iskra
Nekdaj stavba okraja v Krškem, danes Občina Krško. Foto: Petra Iskra

Martin je torej dosegel, da je bila leta 1860 zgrajena stavba okraja, v kateri danes domuje Občina Krško, ter s tem zagotovil mestu sedež okrajnega glavarstva. Poleg tega je zgradil tudi stavbo županstva, ki se danes nahaja na naslovu Cesta krških žrtev 30, na današnji številki 27 pa je zgradil poslopje uradniških stanovanj.

Martinova smrt in nesmrtnost dobrodelnosti
Po enainštiridesetih letih zakona, ki so ga zaznamovali dejavno družabno, poslovno in politično življenje ter sočasna in nepopustljiva karitativnost, je Martin nevarno zbolel. Ob tej priložnosti so se leta 1885 učitelji in učenci ljudske šole udeležili maše za bolnega dobrotnika, ki je bolehal tri leta, preden je "na veliko žalost revežev in šolske mladine" umrl 17. aprila 1886 ob pol deveti uri zvečer.

Nekdanja stavba županstva v Krškem. Foto: Petra Iskra
Nekdanja stavba županstva v Krškem. Foto: Petra Iskra

Josipinin življenjepis nam razkriva, da je bil to "zanjo čas britkega trpljenja. Stregla mu je za časa bolezni z vso ljubeznijo, kar se je dalo, a pomagati ni bilo. Že prej je marsikaj dobrega svojim ubožnejšim sorodnikom in tujim storila. Po soprogovi smrti pa je dobila lepo premoženje v roke, a to jej je bilo le sredstvo, da je dobrote delila še v tem večji meri".

O pogrebu Martina Hočevarja so 1. maja 1886 poročale tudi Dolenjske novice. Foto: Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto
O pogrebu Martina Hočevarja so 1. maja 1886 poročale tudi Dolenjske novice. Foto: Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto
Spominska plošča Janezu Vajkardu Valvasorju, ki so jo slovesno odkrili leta 1894. Foto: Petra Iskra
Spominska plošča Janezu Vajkardu Valvasorju, ki so jo slovesno odkrili leta 1894. Foto: Petra Iskra

Pogreb Martina Hočevarja je bil 20. aprila ob 10. uri dopoldne. Krški šoli sta žalost ob izgubi svojega pokrovitelja izrazili "s tem, da se je razobesila iznad šolskega poslopja črna zastava in da sta na krsto položili krasna venca", pogreba pa se je "poleg mnogobrojnega ljudstva, razne gospode iz Krškega in drugih krajev – sosebno iz Ljubljane, vdeležila vsa šolska mladina s črno ovito zastavo."

O Hočevarjevi smrti so 1. maja 1886 pisali tudi v Dolenjskih novicah:
"Pogreb njegov je bil v torek 20. aprila, in sicer kaj lep, tako lep, da krško mestece tako lepega kmalo ne bo videlo zopet. Vse mesto je bilo na nogah; gospode je bilo posebno iz Ljubljane veliko. Vencev je bilo okoli 60. Pokopali so ga na tukajšnjem pokopališči začasno v neko rakvo. Pozneje pa se mu bode menda nova kapelica sezidala."

Pri tem pa časopis v omenjenem nekrologu ni skoparil s pikantnimi podrobnostmi o dediščini pokojnega. Zapisali so, da se iz oporoke ve, "da je glavni dedič velikega premoženja, ki znaša menda okoli milijon, njegova soproga" (to bi danes zanašalo približno 14 milijonov evrov, op. a.).

O Martinovi zapuščini strnjeno poroča tudi knjiga Krško in Krčani: "V svoji oporoki se je blagi dobrotnik krškega mesta v prvi vrsti spominjal krških revežev, zapustivši jim posebno hišo – hiralnico [današnja Valvasorjeva hiša na Valvasorjevem nabrežju 4, op. a.] – in 30.000 gld; dalje meščanskih učencev, volivši jim tudi 30.000 gld. za letne ustanove (teh ustavno je bilo 12, prejemale pa so 91 gld letno, do česar so bili v prvi vrsti upravičeni dečki iz krškega okrajnega glavarstva. Enako podporo so namreč učenci meščanske šole prejemali tudi za časa Martinovega življenja); za popravila (v prvi vrsti za zvonove) krške vikarijatne cerkve je zapustil 6000 gld.; filharmoničnemu društvu in za sirotišnico v Ljubljani po 4000 gld., za otroško hiralnico sv. Elizabete v Ljubljani 1200 gld., obrtnemu društvu in sirotišnici v Gradcu po 5000 gld.; konečno še za zidanje šole v Kostanjevici ali pa v Mokronogu 6000 gld. podpore – Koliko dobrega je ranjki Hočevar storil v svojem življenju, pač ne moremo popisati, ker za to so naše moči preskromne." Martin je mestu zapustil tudi hiralnico, ki so jo leta 1894 Krčani zmotno označili za zadnje domovanje Janeza Vajkarda Valvasorja. Leta 1894 so v čast znanemu polihistorju slovesno odkrili tudi spominsko ploščo [danes je stavba del kompleksa Mestnega muzeja Krško, op. a.].

Martin je mestu zapustil tudi hiralnico, ki so jo leta 1894 Krčani zmotno označili za zadnje domovanje Janeza Vajkarda Valvasorja (danes Mestni muzej Krško). Foto: Petra Iskra
Martin je mestu zapustil tudi hiralnico, ki so jo leta 1894 Krčani zmotno označili za zadnje domovanje Janeza Vajkarda Valvasorja (danes Mestni muzej Krško). Foto: Petra Iskra

Martin bi kljub svojim gospodarskim in političnim uspehom bržkone ostal zakopan pod peskom zgodovine, če si s svojo dobrodelnostjo ne bi postavil spomenikov, ki nas opozarjajo na življenje nekdaj znanega in vplivnega Kranjca. Tako so se rajnkega Hočevarja vsako leto na dan njegove smrti spominjali tudi učenci in učitelji krške šole, krški župnik pa je v ta namen vsakega 17. aprila bral mašo. Nekaj časa se je po njem imenovala celo meščanska šola, in čeprav danes stavba ne nosi več njegovega imena, tega lahko preberemo na tabli, ki označuje trg pred njo.

Hočevarjev trg v Krškem. Foto: Petra Iskra
Hočevarjev trg v Krškem. Foto: Petra Iskra

Medtem pa je Josipina, ki je bila vešča poslovanja (saj ni soupravljala samo zakonskega premoženja, temveč v mladosti vodila tudi posle bolnega in nato pokojnega očeta), po moževi smrti preudarno ravnala s podedovanim bogastvom, njeno gospodarjenje pa je odražalo uravnoteženo mero podjetniškega duha in dobrodelnega srca.

Več o njenih vdovskih letih ter družbenokoristnem vlaganju v mesta, ustanove in ljudi si bomo pogledali v tretjem delu sage o zakoncih Hočevar.


Petra Iskra je dokumentalistka-raziskovalka iz TV-arhiva in dokumentacije RTV Slovenija. petra.iskra@rtvslo.si