Če bi govorili o arhitekturnih znamenitostih v Splitu, bi verjetno največ ljudi najprej pomislilo na palačo starorimskega cesarja Dioklecijana, ki je bil sicer rojen v tedaj od Splita pomembnejšem dalmacijskem mestu Saloni, saj je šlo za metropolo starorimske province Dalmacije. Vladal pa je sicer v času zatona Rimskega imperija.

Pomislili bi tudi na ljubke male ulice v starem mestnem jedru, pa verjetno tudi na mestno rivo, torej glavno obalno sprehajališče. Morda še na Meštrovičev muzej, krasno vilo, ki je bila nekaj časa poletna rezidenca, atelje in galerija mednarodno uveljavljenega kiparja Ivana Meštrovića (1883–1962).

Kot ogromna Bratovševa ploščad oziroma soseska BS
A nekoliko v zaledju, tam kjer se Split že vzpenja, najdemo specifično arhitekturno-urbanistično posebnost. Če presojamo z merili mesta Ljubljana – in primerjava z Ljubljano, kot se bo kmalu izkazalo, ni nerelevantna –, bi morali reči kar megalomansko posebnost oziroma za slovenske predstave zares ogromno blokovsko naselje Split 3, klasiko jugoslovanskega modernizma. Pa tudi z oznako brutalizem ne zgrešimo. In prav tako ne zgrešimo, če nas del te ogromne površine bivalnih kolosov nekoliko spomni na sosesko BS 7, bolj znano kot soseska Ruski car ali pa kar Bratovševa ploščad; v večjih merilih seveda.

Trojica Slovencev za urbanističnim planiranjem Splita 3
Idejni avtorji načrtov so namreč identični. BS 7 je v največji meri zamisel urbanista in arhitekta Vladimirja Braca Mušiča, in sicer v sodelovanju z Marjanom Bežanom in Nives Starc. Ob teh blokih hitro lahko pomislimo na ideje velikega švicarskega arhitekta in teoretika Le Corbusiera in njegove ideje megasosesk, Mušič pa mi je nekoč pripovedoval, da je glavno urbanistično znanje pridobil med študijem na ameriški univerzi Harvard, kjer je leta 1964 magistriral in kar mu je tudi pomagalo do zmage na natečaju za BS 7 leta 1967, saj se je med študijem seznanil z različnimi urbanističnimi idejami po svetu.

Vojska kot glavni investitor
To znanje in pa lastne ideje so bile seveda tudi ključne za zmago na jugoslovanskem državnem natečaju za urbanistično ureditev tedaj obrobnih predelov Splita, ki se je po drugi svetovni vojni izrazito hitro razvijal, in sicer tako industrije, ki je v mestu danes tako rekoč ni, ter zaradi priseljevanja sodelavcev vojske. Mimogrede, prav vojska je bila glavni investitor.

Potrebna so bila torej nova stanovanja. In to veliko njih. Stisko naj bi rešil velikopotezni načrt: soseska za okoli 50.000 prebivalcev na nekoliko več kot 300 hektarih površine. Že samo ime Split 3 govori o razsežnostih projekta, saj naj bi se z dokončanjem soseske v Splitu prebivalstvo povečalo za tretjino.

Kako veliko sosesko narediti humano
Izziv je seveda bil, kako narediti tako veliko sosesko humano. Tu lahko ponovno omenimo Le Corbusiera – čeprav seveda ni bil edini – in njegov nerealizirani projekt Ville Radieuse, idejo iz 30. let, ki jo je arhitekt razumel tudi kot socialno reformo. Mesto naj bi bilo kljub množici prebivalcev čim bolj zračno, zato bi bilo smiselno zgraditi čim večje bivalne objekte, velike površine pa prepustiti zelenju.

Ena od idej, ki jih je razvijal Mušič, je bila, da bi se postavitev blokov zasnovalo kot stavbe ob ulici. To naj bi preprečilo občutek odtujenosti. Vprašanje je torej bilo, kako zagotoviti veliko stanovanj in še vedno vzpostaviti pogoje za oblikovanje neke lokalne skupnosti. Koliko je to v Splitu uspelo, priložnostni obiskovalec težko presodi, in sicer tudi zaradi slabega vzdrževanja območja.

Sodelovanje različnih jugoslovanskih arhitektov
Posebnost Splita 3 je, da so različne skupine objektov oblikovali različni jugoslovanski arhitekti. Stavbe so zelo različne, vsi pa so se pri načrtovanju blokov držali načela dveh paralelnih linij pozidave. Pri tem so pazili, da je severni niz višji od južnega, torej da v tem sicer v smeri vzhod-zahod orientiranega naselja stanovalcem ne bi ’kradli’ sonca.

Čeprav je slednje seveda vsaj poleti zaradi visokih temperatur v Splitu lahko problematično. Najbolj spektakularno se je te težave lotil Ive Radič. Njegovi bloki ob poletnem zaprtju zastorov kot siva gmota učinkujejo skoraj strašljivo. Tudi sicer pa obisk soseske ponuja kar nekaj izjemnih vedutnih pogledov, nekaj jih nudi prispevek Dinka Kovačića, ki smo ga lahko pred nekaj leti spoznavali na razstavi v ljubljanskem Muzeju za arhitekturo in oblikovanje.

Njegove spomine in pogled na Split 3 pa je pod naslovom "S kolegi projekta Split 3 nismo načrtovali, mi smo ga živeli!", Esej: Split 3 – druga plat medalje objavila tudi strokovna revija Urbani izziv. Med drugim je zapisal, da je projektantska ekipa tedaj dobesedno Split 3 in še: "Številna leta smo mi, splitski arhitekti, ob delu, načrtovanju stavb in uresničevanju idej složno, v prijateljstvu, z veseljem ustvarjali nekaj novega, nekaj lepega, na kar nismo bili ponosni samo mi, ustvarjalci, temveč vse mesto."

Nove stanovalce so arhitekti povabili na kavo
Zanimiv je še en Kovačićev spomin: "Pri predaji stanovanj (vedno po dva vhoda naenkrat) smo v prostore projektne skupine vsakič povabili prihodnje stanovalce na kavo in pogovor s projektantom. Tam sem organiziral "stanovanjsko šolo". V podjetju "Parki in nasadi" sem prosil, naj na vsa okna in balkone postavijo salonitne lonce s cvetjem, kar so tudi storili. To naj bi bil zgled drugim."

Gradnja se je zavlekla – kriv je bil menda šport
Split 3 se je sicer gradilo dolgo, skoraj celotna sedemdeseta leta, saj je mesto zaradi organizacije Sredozemskih iger finančne vire redistribuiralo. Tudi zadnja leta za Split 3 zaradi nevzdrževanja in tudi drugih razlogov niso briljantna. Že pred petimi leti je Jutarnji list pisal, da je zaradi načrtovane gradnje nakupovalnih centrov in dveh nebotičnikov ogrožena prepoznavna identiteta oziroma prepoznavna vizura soseske. Priznam, osebno se mi je zdela vizura še vedno jasno prepoznavna in morebiti prav zaradi vtisa, ki ga Split 3 naredi, morda omenjenih spornih projektov nisem opazila.