Radijska igra hrvaškega avtorja Tomislava Zajeca, ki jo je za radio priredila Vilma Štritof, režirala pa Špela Kravogel, se je uvrstila v ožji izbor sedmih finalistov, radijskih iger, ki se bodo v septembru potegovale za glavno nagrado prix Italia. Slovenska igra bo za zmago tako morala premagati dve francoski igri, dve češki, kanadsko igro in predstavnico Velike Britanije.

Igro Treba bi bilo peljati psa na sprehod boste na valovih 3. programa Radia Slovenija – Radia Ars lahko premierno slišali v ponedeljek, 9. septembra, ob 22.05.

V besedilu so ravno premolki, premisleki in odlašanja tista, ki tvorijo njeno bistvo – prinašajo spoznanje, da se bistvenega v življenju ne da ubesediti. Foto: RTV Slovenija/Špela Kravogel.

Gledališka predstava mnogih življenj
Tomislav Zajec je pesnik, romanopisec, dramatik in scenarist, profesor na zagrebški Akademiji dramskih umjetnosti, pa tudi večkratni prejemnik nacionalne nagrade za najboljše hrvaško dramsko besedilo, poimenovane po Marinu Držiću. Tudi dramo Treba bi bilo peljati psa na sprehod je spisal za odrske deske ter zanjo leta 2012 prejel Držićevo nagrado. Tako na Hrvaškem kot v tujini je predstava že doživela uprizoritve v gledališču, pa tudi na filmu in v radijski igri.

Kako ravnati, ko se čas nepreklicno izteka?
Igra splete intimno dramo med na smrt bolnim moškim (Sebastian Cavazza), njegovim očetom (Boris Cavazza) in nekdanjim dekletom (Maša Derganc Veselko). V besedno asketskem, pretežno banalnem izrazu se vprašanje, kaj storiti, ko je skoraj zmanjkalo časa za življenje, razpre na stežaj, prav tako pa spoznanje, da se bistvenega ne da ubesediti, so zaplet povzeli na Radiu Slovenija.

Maša Derganc Veselko in Sebastian Cavazza v vlogah nekdanjih partnerjev. Foto: RTV Slovenija/Špela Kravogel.

Na nedramski, v prvem delu retrogradni način, se v igri odvije dan v življenju protagonista. Trije akterji si lahko izmenjajo le še peščico besed, nekaj priznanj in dejstev, preden bo čas za dokončno slovo. Dogajanje je mirno, jezik je le banalen, vsakodnevni, nič posebej sofisticiran, vendar prav na ta način pritegne poslušalca in ga iz fiktivnega prestavi v njegov realni prostor in mu zastavlja najpomembnejša eksistencialna vprašanja o ljubezni in smrti, o minevanju, o bližini in o medsebojnih odnosih – čeprav eksplicitno ne spregovori o tem.

Moč igre Treba bi bilo peljati psa na sprehod je prav v tem, da intimno nagovarja vsakega poslušalca posebej. Čeprav pogovor poteka le med tremi ljudmi, v poslušalcu trči ob izzive vsakodnevnega življenja, v katerem se razpirajo njegove največje teme in vprašanja.

Besedilo igre je v slovenščino prevedla Alenka Klabus Vesel, kot tonska mojstrica je pri projektu sodelovala Sonja Strenar, kot glasbena oblikovalka pa Darja Hlavka Godina.