Ljudje se ne moremo več družiti, koncerti, predstave in druge družabno-kulturne prireditve so prepovedani. Javni prostori, kot so ulice, trgi, otroška igrišča, nabrežja, tudi mnogi parki so prazni. Zato morda ne preseneča, da so prav posebno vlogo v teh časih osamljenosti prevzeli balkoni. Po tednih stroge karantene se je glasba najprej zaslišala z italijanskih balkonov.

Italijani, znani po svoji družabnosti, so množično, spontano in glasno odgovorili na večtedensko osamitev. Od trinajstega marca, ko so Italijani prvič po vsej državi skupaj zapeli s svojih domačih balkonov, je takšno družabno dogajanje na njihovih balkonih, njihov način nevirtualnega, živega komuniciranja z zunanjim svetom, postalo stalnica. Družbena omrežja so polna posnetkov stanovanjskih naselij, kjer ljudje na svojih balkonih skupaj pojejo, igrajo, se pogovarjajo na daljavo, celo telovadijo, predvsem pa iščejo pristen človeški stik. Kot pojasnjuje dr. Matjaž Uršič, predavatelj s področja urbane sociologije, digitalizacija, ki nam je zdaj sicer v veliko pomoč pri vzdrževanju socialnih stikov, še vedno ni na ravni, ki bi ponujala kakovostno, celovito komunikacijo s svetom.

“Nič ni bolj kakovostnega od pristne komunikacije. Bogastvo informacij, bogastvo stika, bogastvo izmenjave občutkov, sočutja je bistveno večje pri pristnem fizičnem stiku," še pravi dr. Matjaž Uršič.

Tudi psihologinja dr. Tanja Šraj s Filozofske fakultete v Ljubljani, ki med drugim deluje v skupini za pomoč ljudem, ki so v stiski zaradi epidemije koronavirusa, meni, da je trenutno druženje ljudi na balkonih postalo nov način komunikacije in vzpostavljanja alternativnih oblik skupnosti.

“Balkoni omogočajo druženje s sosedi, znanci, ki smo jih prej sicer srečevali na ulicah, pa se morda z njimi nismo družili po domovih.”

Italijanska pobuda druženja na balkonih se je razširila tudi drugod po svetu. Najbolj množično je spodbudila Špance. Na vprašanje, zakaj je druženje na balkonih mnogo bolj navdušilo mediteranske narode kot tiste bolj na severu, dr. Matjaž Uršič pojasnjuje, da že podnebne razmere mediteranskih narodov narekujejo večjo odprtost, da je njihova arhitektura veliko bolj “odprta navzven”. Imajo več javnih površin in več poljavnih prostorov, kot so balkoni in verande, seveda pa je vzporedno s tem razloge treba iskati tudi v njihovi kulturi.

S svojih balkonov so zaigrali in zapeli tudi Slovenci. Vendar v občutno manjšem obsegu. Eden izmed razlogov je zagotovo ta, da v Sloveniji nimamo popolne omejitve gibanja. Po besedah dr. Matjaža Uršiča pa imajo Slovenci tudi precej specifičen odnos do balkonov. “Slovenski balkoni so precej nefunkcionalni,” pravi dr. Matjaž Uršič, mnogo ljudi jih je že v preteklosti spreminjalo, dograjevalo, zapiralo in s tem izničilo bistveno funkcijo balkona, ki je v tem, da imaš dostop do svežega zraka in zunanjega prostora. Veliko ljudi balkone doživlja celo kot vdor v zasebnost, še dodaja dr. Matjaž Uršič. Povprečni Slovenec se ob tem počuti, kot da bi bil v nekakšnem panoptikumu. Gre tudi za sram, ki ga lahko opažamo pri slovenski kulturi balkonov in v čemer se bistveno razlikujemo od drugih narodov.

Kdor je v karanteni z balkonom, je zagotovo v prednosti pred tistimi brez balkonov, ti so za mnoge postali edini prostori srečevanj, pa poudarja arhitektka in urednica revije Outsider Nina Granda. Meni, da je pri balkonih, ki zdaj postajajo majhna gledališča, kjer se izpostavljajo vrhunski, pa tudi manj vešči nastopajoči, bistveno to, da so nekakšni vmesni prostori med javnim in zasebnim. Tudi Nina Granda opozarja na določene specifike slovenskih balkonov, od dekoracij in okrasja v obliki balkonskih zasaditev do fenomena zaprtih balkonov.

“Zasteklitve balkonov kažejo na pomanjkljive standarde; večstanovanjske stavbe v Sloveniji imajo minimalno kvadraturo na določeno število oseb, zato ljudje zasteklijo balkone, saj na tako pridobijo dodaten zaprt, zasebni bivalni prostor,” pravi Nina Granda in dodaja, da zasteklitve govorijo tudi o odnosu do skupnosti. “Namreč s pozidavo balkona človek vpliva na skupno podobo bloka, na skupnost in to kaže, da je lastni interes presegel interes po skupnem urejenem prostoru, ki ga je domislil arhitekt.”

V času koronavirusa se je odnos do prostora, v katerem živimo, tudi odnos do balkonov, spremenil, meni Nina Granda, pomembneje postaja, kakšen je interier, v katerem živimo. Kljub vsemu pa, po njenih besedah, sanje povprečnega Slovenca ostajajo iste: hišica z vrtom, kamor lahko stopiš in si še vedno sam.

Nina Granda še poudarja, da oba vidika; o zasebnem in javnem, o skupnem in privatnem omogočata razmisleke o izboljšavah v prihodnje kot tudi premisleke o pomenu dobre stanovanjske arhitekture ter o vrednosti javnega prostora, ki dopušča spontanost, naključja, nenačrtovana srečanja in vse, kar dela življenje lepo in zanimivo.