Letošnji Havanski bienale, ki traja do 12. maja, je 13. po vrsti. Foto: EPA

Kubanska vlada se je namreč pred kratkim v nasprotju s temi ideali spravila na disidentske umetnike na otoku, ki so pozvali k razveljavitvi novega zakona, imenovanega Uredba 349, ki bi umetnike in prizorišča prisilila, da pred javnimi postavitvami oziroma uprizoritvami zaprosijo za uradno odobritev.

Uredba torej pomeni, da pravzaprav oblasti odločajo, kdo je in kdo ni umetnik. In tako ta novi despotski zakon kriminalizira obstoj neodvisnih umetnikov, ki so posledično podvrženi povsem drugačni obravnavi, grozita jim pridržanje ali zaporna kazen v skladu z navodili kubanske vlade.

Opolnomočenje delavk srednjih let
Nemara so tudi prav zato nekateri umetniki s svojimi stvaritvami na bienalu zavzeli nepristranski pristop k odzivanju na socialna vprašanja. Eden takih je na primer projekt v živahni ulici v osrčju starega dela kubanske prestolnice, za katerega je mehiška umetnica Tania Candiani odprla okna šivalnice, s čimer je gledalcem omogočila redko priložnost, da si ogledajo njeno notranjost. Tam namreč desetine delavk vztrajno dela za svojimi šivalnimi stroji, medtem ko ženska bere iz v usnje vezanega besedila, njen glas pa je ojačan z mikrofonom. Del Sonido de la Labor: La Lectora posnema svetovno znano tradicijo kubanskih tovarn cigar, v katerih dominirajo moški. Candianijeva želi s pomočjo besedil, ki govorijo o ženskih vprašanjih, opolnomočiti večinoma ženske delavke srednjih let.

Gradnja z lokalnim materialom
Nekatere druge instalacije na bienalu si prizadevajo razkriti, kar je na prvi pogled neopazno, in se osredotočiti na nevidne akterje, ki bi lahko zagnali kolesje sprememb. V državni galeriji Factoria Habana je kolumbijska arhitektka in umetnica Lucila Aguilar namestila svojo La Ceibo, kupolasto strukturo iz kubanskega bambusa, ki posnema tiste, ki jih je zgradila za delavce v Chiapasu v Mehiki. Delavci so se tam naučili gradnje struktur s podobnim materialom, ki ga je mogoče najti v regiji.

Odstranjene zgodovinsko pomembne figure
V zasebnem razstavnem prostoru El Oficio je umetnik Reynier Leyva Novo postavil samostojno razstavo Un Dia Feliz, s katero na novo osmišlja zgodovinske reprezentacije kubanskih revolucionarnih junakov in se osredotoča na mehanizme. To počne z odstranjevanjem zgodovinsko pomembnih figur, kot je denimo Fidel Castro iz slavnih fotografij, pri čemer je na ogled samo ozadje.

Razstave, ki predstavljajo neuradni del bienala, so bolj politične narave. Projekt Bienal Sin 349, ki ga je zasnoval umetnik Luis Manuel Otero Alcántara, je zastavljen tako, da izraža nesoglasje kubanskih umetnikov proti omenjenemu zakonu. Vendar pa razstava ni bila na ogled tako dolgo, kot je bilo načrtovano, potem ko je bil Alcántara aretiran in pridržan skoraj teden dni. So pa njegova dela na ogled na skupinski razstavi, ki jo je kuriral umetnik Abel Gonzalez Fernandez, z njo si umetniki prizadevajo za odpravo dekreta in je še zmeraj na ogled.

Letošnji Havanski bienale, ki ga je mogoče obiskati do 12. maja, je 13. po vrsti in ga organizirajo po štiriletnem premoru, saj je leta 2017 bienale odpadel zaradi pustošenja hurikana Irma. Tokrat se predstavlja več kot 300 sodobnih umetnikov iz 52 držav.