Slovesnost bo danes v Koroškem deželnem arhivu v Celovcu.

Katja Sturm-Schnabl. Foto: Wikipedia/Hladnikm

Katja Sturm-Schnabl se je rodila v slovenski kmečki družini v Svinči vasi na avstrijskem Koroškem. Šestletno so jo aprila 1942 z družino deportirali v nemška taborišča Rehnitz in Eichstätt, kjer so umorili njeno starejšo sestro Veroniko. Po vrnitvi domov je opravila humanistično gimnazijo v Celovcu in na Dunaju končala študij slavistike, ruske in južnoslovanske književnosti, južnoslovanske filologije, umetnostne zgodovine in bizantinistike ter promovirala leta 1973.

Bila je zaposlena kot znanstvena sodelavka na jezikovnem oddelku Balkanske komisije pri Avstrijski akademiji znanosti in umetnosti, nato pa pri Bizantinski komisiji in leta 1984 je prevzela mesto univerzitetne učiteljice (lektorice) za slovensko literaturo na Inštitutu za slavistiko Univerze na Dunaju.

Njen znanstveni opus obsega šest samostojnih knjig, med njimi njen opus magnus Korespondenca Frana Miklošiča z južnimi Slovani. Na njeno vlogo je Avstrijski sklad za znanstveno proučevanje odobril in financiral projekt enciklopedije slovenske kulturne zgodovine na Koroškem, ki jo je skupaj s sinom Bojanom Ilijo Schnablom uredila in izdala. Napisala je 99 znanstvenih razprav, ki so izšle v slovenščini, francoščini, ruščini, srbohrvaščini, nemščini in ena v japonščini.

V tisku je objavila 22 razprav. Iz francoščine, srbohrvaščine in slovenščine je prevedla tri knjige in 128 člankov. Kot znanstvenica je predavala v Parizu, Rimu, v Atenah, Moskvi, Ljubljani in v Mariboru. Od leta 2006 nastopa kot priča časa in predava na številnih avstrijskih srednjih šolah ter je bila povabljena tudi v Pariz in v Moskvo.

Izobrazila je generacije študentov slovenistike in mlajšim generacijam avstrijskih dijakov približala vedenje o usodi koroških Slovencev in sploh žrtev nacionalsocializma. Za svoj trud pri ohranjanju spomina na temna obdobja polpretekle zgodovine je od avstrijske vlade prejela zlati znak za zasluge, piše v utemeljitvi nagrade.

Nagrada je poimenovana po Vincencu Rizziju (1816–1856), koroškem literarnem bojevniku za svobodo, ki je v predmarčni dobi širil liberalne ideje in se zavzemal za enakopravnost vseh narodov v habsburških deželah.