"Pri urbanem sketchingu ni omejitev", pravi ilustrator Mitja Bokun, ko nam razlaga, kako je v Sloveniji sprožil začetek urbanega skiciranja.

"Človek mora v življenju poskusiti marsikaj. Meni je bila vedno všeč ta urban sketching scena. To dejansko obstaja neka svetovna skupina, ki promovirajo to, da ljudje hodijo ven v mesta, naravo, ni važno kam, in rišejo stvari, ki jih dejansko vidijo. Se pravi, ne rišejo po slikah ali portrete po slikah, ampak se usedejo nekje v mestu. Zdaj si predstavljajte: petnajst ljudi sedi tukaj ob Ljubljanici in riše latje. To se mi je zdelo zelo zanimivo, ker imajo ljudje odpor to početi sami.

Poznam pa nekaj akademskih slikarjev, ki so mi rekli, da ne bi šli nikoli med gručo ljudi, da jih vsi gledajo, kaj počnejo. Ampak če nas je deset, je to čisto drugo počutje. Izgubiš strah in dobiš nekakšno samozavest, ni te več strah ljudi, kaj bodo mislili, ne razmišljaš, ali sem dobro narisal ali nisem," pripoveduje Mitja Bokun.

Od užitka do posla
Skupina je začela delati lani. Čeprav je urbano risanje začel iz užitka, vse pogosteje dobiva tudi naročila: "Zanimivo je to, da jaz naredim urban sketching slike mest, potem pa kar naenkrat stranke, ko to vidijo, premaknejo tudi mišljenje. Recimo iz revije Ljubljana so se odločili, da jim narišem pot po ljubljanskih mostovih. Enkrat pa smo risali najstarejšo lipo po naročilu." Trenutno jih je okoli petnajst navdušencev, ki se redno dobivajo in rišejo urbane motive Pirana, Škofije Loke, Ljubljane in drugih slovenskih mest. Mesta je, pravi Bokun, dovolj za vse. "Odprti smo, vsak lahko pride ne glede na izobrazbo, ne glede na znanje. Ne gre samo za risanje, lahko se učimo drug od drugega, ko zraven rišemo. To je praktično delavnica zastonj. Potrebuješ le svinčnik in papir. Na Dunaju je nam najbližja takšna sketching skupina in je ravno v tem bistvo, da prideš na Dunaj in točno veš, kje se oni dobivajo, ni ti treba hoditi po Dunaju ‒ če rad rišeš, se lahko priključiš tej skupini. To je približno kot walking tour."

"Ne boš slikar"
Mitja Bokun je ilustrator in slikar, čeprav mu je okolica to zelo odsvetovala. "Ne boš slikar", so mu govorili, "ker slikarji so ali pijanci ali pa luzerji, ker včasih so samo to vedeli, ali si slikar, kipar ali restavrator, drugo ni obstajalo. Jaz pa sem od malega vedel, kaj bi počel v življenju. Ko so mi dali svinčnik in papir in me poslali, da rišem, sem jim vedno dal mir." Tako je Mitja ubogal družino in zaključil Fakulteto za organizacijske vede v Kranju. Nekaj časa je delal kot svetovalec za uvajanje poslovnih sistemov, pri 35 pa se je odločil, da bo vendarle poslušal sebe. Začel se je ukvarjati samo z ilustracijami, ki so jih pri njem začela naročati znana podjetja in multinacionalke, kot je denimo Sheseido kozmetika. Prav tako je risal na Londonskem tednu mode za modno oblikovalko Vivianne Westwood. V New Yorku je dobil agenta, kar mu je odprlo vrata svetovno znanih revij, kot so Wall Street Journal, Reader´s Digest, Darling, Porter Magacine, Hunger.

Od Rose McGowan do Jenne Elfman
Doma so njegovi naročniki Akrapovič, Harmonija, Preprosto, Goodlife, Ljubljana in druge revije. Pri tem pa pravi, da so mu vsi projekti všeč in da se veseli tako velikih kot majhnih projektov. Riše tudi portrete: "Portret mi je naročila Rose McGowan, zelo znana ameriška igralka, ki je začetnica gibanja Me too, potem sem dobil naročilo in narisal Jenno Elfman, ki je znana po tem, da je dobila zlati globus za Dharmo in Greg." Seznam bi lahko bil zelo dolg, če upoštevamo dejstvo, da Mitja Bokun letno nariše približno 500 ilustracij. Kot pravi, jih riše tudi na morju, na dopustu na Hrvaškem, od koder sicer prihaja njegov oče. V 60. letih je po naključju prišel v Slovenijo, čeprav je bil namenjen v Nemčijo: "Oče se je rodil na začetku druge svetovne vojne, nekaj dni po napadu na Beograd. Po vojni pa je bila revščina. Oče prihaja iz Orahovice, iz Slavonije, bil je sosed Stipeta Mesića. Učil se je za mesarja. Po služenju JLA pa se je usedel na vlak in je rekel, da gre v Nemčijo. In je šel do Škofje Loke, pa z vlaka dol. Mogoče je mislil, da je že v Nemčiji, tega ne vem. Ampak potem je ostal tukaj." Bokun je sicer dalmatinski priimek in pomeni košček.