Kot je povedal režiser dokumentarnega filma, je Marina Abramović tudi njega iz skeptika preobrnila v posameznika, ki je doživel globoko moč njene umetnosti, izzvala pa je tudi njegove predsodke o umetnosti performansa. Foto: EPA
Kot je povedal režiser dokumentarnega filma, je Marina Abramović tudi njega iz skeptika preobrnila v posameznika, ki je doživel globoko moč njene umetnosti, izzvala pa je tudi njegove predsodke o umetnosti performansa. Foto: EPA
Marina Abramović
Po lanski eksperimentalni operi o življenju in delu Marine Abramović, ki jo je zasnoval in režiral Robert Wilson, umetnica pa je nastopila tudi na odru, svoje življenje in delo zdaj predstavlja v filmu. Načrti za umetniški center pa so v polnem razmahu. Foto: EPA
Marina Abramović
Film v njeno delo pogleda skozi retrospektivo The Artist Is Present, na kateri je več kot 40 umetnikov poustvarilo njene zgodnje performanse, veliko pozornosti pa je doživel trajajoči performans, ko je vrsta obiskovalcev čakala tudi po več ur, da bi lahko strmela iz oči v oči z umetnico. Foto: EPA

Dokumentarni film Marina Abramović, The Artist Is Present je poimenovan po njeni retrospektivi v newyorškem Muzeju moderne umetnosti (MoMa), to pa je izkoristil tudi kot okno v njeno življenje in delo. Film, posvečen kontroverzni umetniški formi performansa in delu ene najpomembnejših osebnosti tega umetniškega polja, bo ta teden zasedel newyorška in losangeleška gledališča, julija pa bo predvajan na programu televizijske mreže HBO.
Ustvarjati vez z gledalci
Retrospektiva, katere osrednje delo je bil trajajoči performans, v katerem je Abramovićeva sedela na stolu, obiskovalci pa so ure čakali na prazen stol nasproti nje, da ga zasedejo in se nemo zastrmijo v njene oči, je privabila približno 750 tisoč ljudi. Nemo strmenje je ljudi ganilo. Nekateri so jokali. Številni so v vrsti čakali celo noč ali so se večkrat vrnili. Abramovićeva je tri mesece na stolu sedela sedem ur in pol na dan. Film je ujel te trenutke in prikazuje umetnico, ko se joka, ko se smeje in odziva na različne načine, saj se z vsakim posameznim obiskovalcem ustvarja posebna vez.
Retrospektiva v MoMi je spremenila njeno življenje in ji pomagala definirati njeno življenjsko misijo: "Učiti občinstvo, da najde pot do lastnega (duhovnega) centra."
Jasen namen in osebni duhovni center
Sama s tem, kot pravi, sicer ni imela težav. "Vse od mladosti sem imam zelo močan občutek namena in ta je zdaj še močnejši kot kadar koli prej. Zaradi tega sem tudi opustila vse drugo: nisem poročena, nimam nikogar, nimam otrok, družine, le enega brata, ki živi v Beogradu."
V dokumentarnem filmu pa vidimo, da umetnica le ni sama, saj prikazuje, kako je s svojo izrazito karizmo in občutkom za humor pridobila podporen krog prijateljev in umetniških kolegov, pa tudi skorajda status rokovske zvezde v umetniškem svetu. Izpostavljena pa je tudi transformativna moč njenega dela na občinstvo, ki jo je začutil tudi režiser Matthew Akers, čeprav je bil sprva, kot priznava sam – skeptičen.
Ali je to umetnost?
V filmu prikazuje, kako je vprašanje »Ali je to umetnost?« spremljalo Abramovićevo in njeno delo vse od 70., od njenih zgodnjih performansov in radikalnih performansov, ki jih je izvajala s takratnim partnerjem, nemškim umetnikom Ulayem.

Opus Marine Abramović na retrospektivi The Artist Is Present

"Ko mi je povedala, da bo sedela na stolu in ne počela ničesar, sem ji povedal, da sem zelo skeptičen glede snemanja njenega performansa in filma," je povedal režiser filma Matthew Akers. "Ona pa je bila popolnoma nevznemirjena, kot bi mi želela sporočiti: 'Prav, izzivaj me, to mi je všeč.' Že prvi teden snemanja mi je dala ključe svojega stanovanja in dejala, da me pri snemanju ne bo nikoli omejevala."
Tako je Akers nadaljeval z željo, da bi ustvaril "privlačen film za najširše mogoče občinstvo", in s tem razlogom ves čas ohranjal distanco do svojega "subjekta". "Bil sem nepopustljiv, neusmiljen in strog do nje," je povedal.
Rezultat njegovega pristopa je film, ki ga poganjajo intimnost, avtentičnost in radovednost; film, ki gledalcem daje možnost Marino Abramović spoznati na presenetljiv način, pa tudi da bolje razumejo njeno umetniško delo, njeno družbeno vrednost in pomembnost povezav med ljudmi. "Ljudje ob ogledu čutijo, kot da so v sobi skupaj z njo," pravi Akers.
Moč spreminjanja
Režiser še vedno verjame, da obstaja veliko slabe umetnosti performansa, ni pa več skeptik glede dela Abramovićeve. "Vsem lahko zagotovim, da to je umetnost," pravi. "Ima nedoumljiv, a globok in transformativen vpliv na mnogo ljudi. Temu sem bil priča. Po snemanju tega filma lahko rečem, da je Marina utemeljeno najbolj znana živeča umetnica performansa. Vsekakor je izzvala moje lastne predsodke o tem težko razumljivem žanru."
Močan namen in želja po ustvarjanju posebnih družbenih vezi skozi umetnost v želji, da bi našli svoj namen, se izražata tudi v njenem načrtu za umetniški center, ki ga želi postaviti v zvezni državi New York ter tam učiti občinstvo, da bi lahko "razmišljali in doživljali" kot umetniki. "Živimo v zelo negotovih časih, ločeni smo od vsega. Popolnoma smo izgubili svoj duhovni center in moramo ga najti."