Strah, da 'je scenarist na snemanju odveč', se je v Šinigojevem primeru izkazal za neupravičenega: ne le, da je tam dobrodošel, celo majhno vlogo si je izboril ... Foto: RTV SLO
Strah, da 'je scenarist na snemanju odveč', se je v Šinigojevem primeru izkazal za neupravičenega: ne le, da je tam dobrodošel, celo majhno vlogo si je izboril ... Foto: RTV SLO

Sam sem se navijaštvu poskusil izogniti, je pa vsekakor popolnoma jasno, da so glavni negativci v Britvi JLA in Srbi. Čeprav morda ni bilo tako črno-belo, kaj pa vem ...

Britev
Zgodba filma Britev skozi prizmo izkušenj dveh slovenskih fantov, ki ta čas služita vojaški rok, spregovori o dogodkih neposredno pred osamosvojitveno vojno in med njo. Junaka filma sta v enoti JLA, sredi ključnih dogodkov pa se znajdeta na različnih straneh; enemu je uspelo prebegniti na stran slovenskih teritorialcev, drugi je ostal v enoti JLA. Ko se spopad zaostri na življenje ali smrt, postaneta neposredna nasprotnika. Foto: Andraž Šumrada/MMC RTV SLO

Vse je drugače, od posterjev, kozarcev, prtov, izveskov, pepelnikov, cigaret, pivskih steklenic! Zaboj piva so prinesli iz muzeja, si lahko predstavljate!?

Britev
Življenje v vojašnici se je počasi, skorajda neopazno začelo spreminjati v življenje v zaporu. Postopoma so višali stopnjo bojne pripravljenosti, jih nenehno urili v pehotnih bojnih veščinah, jih še bolj intenzivno pripravljali na preplah in v dobrem mesecu dni so pozabili, da so sploh kdaj imeli kaj prostega časa. (Iz: Neizstreljeni naboj, založba Slon, 1994) Foto: RTV SLO

Brez humorja imamo Cankarjevo Francko, ki besno teče za vozom in potem 'bogica' še pade, mi pa smo se odločili narediti gledljiv film, ki bo napolnil tudi kinodvorane po Balkanu in morda širše!

S snemanja filma Britev
Film, ki uprizarja zgodbo dveh nabornikov JLA, zahteva mlade igralce, zato so glavne vloge v filmu Britev zaupali pravkaršnjim diplomantom in študentom 4. letnika Akademije za gledališče, radio, film in televizijo. Protagonista sta Miha Rodman in Žiga Udir. Foto: Robert Kruh

O bog, še nikoli v življenju se mu nobena stvar ni tako smilila, kot so se mu v tistem trenutku zasmilile železniške tračnice, ko je iz kabine opazoval, kako neusmiljeno tankovske gosenice grabijo prek njih, da da je neprijetno cvililo, še nikoli v življenju ni nikogar ljubil tako zelo močno, da je že mejilo na bolečino, kot je v tistem trenutku ljubil travnate bilke, drobne, rjave in nepomembne, ko so jih tankovske gosenice mlele v blato, nikoli, o bog, še nikoli se ni počutil tako zelo Slovenca, kot v tistem trenutku, ko je tankist malo pred nasipom dodal plin, da je boleče zarohnelo in je oklepna pošast poskočila ...

iz romana Neizstreljeni naboj
S snemanja filma Britev
Na zmedena vprašanja, zakaj se borijo s Slovenci, če jih je napadel NATO, je odgovoril kot iz puške: Američani so napadli, Slovenci se niso borili, zato je morala vojska izvesti nekakšen državni udar. Zmedeni vojaki so se med sabo le nejeverno spogledali; nihče od njih, niti tiste srbske narodnosti, ni izrazil veselja.' (Iz: Neizstreljeni naboj, založba Slon, 1994) Foto: Robert Kruh
Slovenska vojska je na pomoč priskočila pri vojaški kostumografiji, za potrebe snemanja filma pa so ekipi odstopili tudi posebne lokacije in priskrbeli vojaška vozila, orožje in strelivo. Foto: RTV SLO

'Tedaj je polkovnik Popov povsem ponorel, ni se mogel več obvladati - ukazal je ogenj iz vseh orožij po vsem, kar se premika in kar stoji ... Spoznal je, kako se je počutil Hitler, ko je svojim divizijam ukazal, naj mu to deželo naredijo nemško; bilo je slastno, bilo je opijajoče, bilo je orgazmično - to je bila moč, neomejena moč. Začenjal je uživati ...'

(Iz: Neizstreljeni naboj, založba Slon, 1994)
'V Sloveniji so se s plebiscitom njegovi sonarodnjaki odločili za samostojno življenje, oni, slovenski vojaki, pa so vsako jutro skoraj požrli slovenske časopise, da bi izvedeli, kaj bo z njimi. Janša jih je pozival, naj zapustijo JLA, vendar jim ni mogel ponuditi nikakršne zaščite, zato se za njegove pozive niso menili - niso se smeli.' (Iz: Neizstreljeni naboj, založba Slon, 1994) Foto: RTV SLO
Za snemanje je bilo odrejenih 33 snemalnih dni ... Foto: RTV SLO
Britev
... prva klapa pa je padla na glavni ljubljanski železniški postaji. Foto: Andraž Šumrada/MMC RTV SLO
Jure Pervanje
Jure Pervanje je svoje delo pri filmu začel kot uspešen filmski amater, asistent in pomočnik režije ter organizator. Poleg kratkih filmov je veliko snemal za televizijo, kot direktor fotografije celovečernih filmov pa je sodeloval predvsem z Boštjanom Hladnikom (Maškarada, Ko pride lev, Bele trave, Čas brez pravljic) in Rajkom Ranflom (Mrtva ladja, Ljubezen). Njegov največji režijski uspeh je zagotova lahkotna komedija Do konca in naprej. Foto: Robert Kruh

Ne bom rekel, da je morala ta tema počakati mene, ker je nihče drug ni znal "pametno" obdelati, je pa res, da se ob marsikaterem filmu ali nanizanki človek vpraša, kdo to piše …

Kot dramaturg pri filmu sodeluje Jernej Novak, direktor fotografije je Tine Perko, za scenaografijo skrbi Duško Milavec, za kostumografijo pa Marko Jenko. Foto: Robert Kruh
Snema se prvi igrani celovečerec o osamosvojitveni vojni

Pravzaprav ga dobili šele bomo: premiera Britve je napovedana za junij, na obletnico desetdnevne vojne leta 1991. Jure Pervanje film te dni snema v vojašnicah Postojna in Bohinjska Bela ter na streliščih Poček in Bloška Polica, ki služijo kot kulisa za vojaške spopade.
Geneza Britve sega v čas pred šestnajstimi leti, ko je takrat tridesetletni Damijan Šinigoj, ki je vojno kot prostovoljec izkusil na lastni koži, bitke okrog svojega rodnega Novega mesta veristično in nadrobno popisal v romanu Neizstreljeni naboj, ki je služil kot predloga za scenarij nastajajočega filma.
Na ozadju resničnih zgodovinskih dogodkov (in oseb) Britev izriše absurdni položaj slovenskih rekrutov, ki jih vojna "ujame" na napačni strani meje in ki ugotovijo, da naj bi šli pod okriljem JLA-ja z orožjem nad lastno domovino. Iz današnje perspektive so stvari morda videti enostavne - še posebej, ker smo zmagali - takrat pa odločitve, s katerimi so bili soočeni posamezniki, niso bile tako lahke …

Doslej je bilo o slovenskem osamosvajanju posnetih le nekaj bolj ali manj politično obarvanih dokumentarcev. Zakaj mislite, da še ni bilo odmevnejšega igranega celovečerca? Navsezadnje je osamosvojitvena vojna zelo "filmska" tematika ...

Ne bom rekel, da je morala ta tema počakati mene, ker je nihče drug ni znal "pametno" obdelati, je pa res, da se ob marsikaterem filmu ali nanizanki človek vpraša, kdo to piše … Mislim pa, da je odgovor na vaše vprašanje kljub vsemu enostaven – denar. Takoj po vojni, ko bi bilo zadeve še najlažje in najceneje narediti, se to verjetno ni dalo, tudi zato, ker je potrebna kritiška distanca, danes pa je to že kar velik kostumografski in scenografski projekt, če vsega drugega niti ne omenjamo.
V prvi napovedi Britve je bilo mogoče prebrati, da bo film dogajanje v letu 1991 obravnaval "s ščepcem humorja"? Se ne bojite kritik, češ da imate omalovažujoč odnos do resnih tem?
Po tistem, ko je zaslužen osamosvojitelj pred kratkim dejanski datum dogodka prestavil na zgodnejši datum, ko je o tem dogodku šele razmišljal, se človeku kritik pač ni treba več bati … Leta 1991 sem bil prostovoljec, v rokah sem imel puško in nekdo, ki je bil tedaj ves mesec z vso svojo družino na "rezervnem bojnem položaju" v Avstriji, bo moral molčati, tisti pa, ki je bil takrat pripadnik Teritorialne obrambe, pa tako in tako ve, kako je bilo in se bo lahko le prisrčno smejal. S ščepcem nostalgije morda. Brez humorja imamo Cankarjevo Francko, ki besno teče za vozom in potem 'bogica' še pade, mi pa smo se odločili narediti gledljiv film, ki bo napolnil tudi kinodvorane po Balkanu in morda širše!
Kakšna je pri snemanju filma vloga scenarista? Najbrž vaše delo ni opravljeno v trenutku, ko oddate končno različico scenarija, in ste navzoči tudi na snemanju. Ali ekipa kdaj pride k vam z vprašanji glede zgodbe, glede ozadja posameznih likov?
To izkušnjo pri tako velikem projektu tokrat šele spoznavam, od prej pa sem poznal samo zgodbe in zgodbice scenaristov, ki so kaj takega že imeli za sabo. In skoraj vsi so mi zatrjevali, da scenarista na setu nihče ne mara, še posebej režiser ne! Ekipa, ki dela Britev, pa je nekaj povsem posebnega, res, tako pravijo tudi profesionalci, ki so sodelovali že v več filmih. Nobenih napetosti, diktature, stavk, kričanja, nepotrebnih ponovitev … Verjetno je zelo veliko odvisno od režiserja in Jurij je res čudovit. Seveda si ne pusti vzeti zadnje besede, ima pa odprta ušesa za pametne predloge in vedno kakšno šalo v rokavu, pa tudi direktor filma Janez (Pirc, op. n.) samo včasih godrnja, izpolni pa vse naše tudi najbolj nemogoče želje. Torej, spustili so me zraven, kar pomeni, da večinoma vse skupaj občudujem odprtih ust, občasno pa se pomenim z igralci, ki se želijo morda še bolj poglobiti v vlogo. Kar je včasih nerodno, ko me sprašujejo o "svojih" očetih in zakaj jih ni, in si moram izmišljati, da so ali umrli ali se ločili …
Je res, da imate v filmu epizodno vlogico? Vam je bila samo všeč ideja takega tarantinovskega "pomežika" gledalcu ali pa imate kakšne resnejše igralske ambicije?
Nobene velike skrivnosti ni zadaj, le morda želja po novi izkušnji, in ker sem že ravno pri koritu … (smeh), sem prosil režiserja in je seveda takoj privolil. Navsezadnje ne gre za kakšno eksistencialno vlogo, na kateri bi stal ali padel film, le en "ne" rečem teritorialcem, ki me zaprosijo za prevoz. Evo, zdajle sem spoznal, da bom pravzaprav v filmu igral negativca, p***o, tako rekoč … In če bi vedel, da bom moral h kostumografom pomeriti obleko, ki jo bom v filmu nosil, in pred snemanjem še v masko itd., itd., bi to izkušnjo verjetno kar preskočil. Ja - čeprav sem kostumografom zatrjeval, da imam doma še vedno kakšne hlače iz tistega leta, (ki jih tu in tam še vedno nataknem), in kakšna majica bi se tudi našla, prav tako natikači, niso popustili. So perfekcionisti, ki svoje delo zelo resno opravljajo!
Igralske ambicije? Ne, seveda ne, to je preresen poklic, da bi ga lahko opravljali amaterji le z veliko željo, to je pravzaprav garanje. Veliko lažje je doma čepeti za računalnikom in "klofati" po tipkovnici. Moram pa pošteno priznati, da se na vlogo resno pripravljam in da sem tisti svoj "ne" izrekel že na toliko različnih načinov, da moji trije sinovi bežijo od mene, da žene niti ne omenjam! (smeh).
Služenje vojske je za mlada protagonista, študenta AGRFT-ja, v najboljšem primeru material iz anekdot starejših sorodnikov. Sta morala pred snemanjem na kakšno temeljitejše vojaško usposabljanje?
Seveda, brez tega ne bi šlo. In moram reči, da so nazaj prišli spremenjeni, dasiravno je šlo samo za "šnelkurz". Učili so se osnovnih vojaških veščin, korakanja, pozdravljanja, postavljanja v pozor in podobno, pa tudi nekaj strelskih izkušenj si jim je uspelo nabrati. Današnji mladini vojaščina ne pomeni kaj dosti, kot otroci se tudi streljajo okoli blokov verjetno več ne; splet jim vzame preveč časa.
So bile kakšne težave s kostumografskim in scenografskim poustvarjanjem leta 1991? Zdi se, da bi to lahko bilo težje od ustvarjanja iluzije kakšnega bolj oddaljenega časa - že zato, ker se začetka devetdesetih večina ljudi spominja in bodo zato prej kritični ...

Še dobro, da nisem jaz kostumograf ali scenograf, ker zame bi bilo vse dobro. Prišli smo na lokacijo in bil sem prepričan, da je to to, a seveda ni bilo. Milijon malenkosti je treba spremeniti, prikriti, zakriti … Scenografi pridejo na 'set' že prej in vse pripravijo in tudi zelo dobro vedo, kaj morajo narediti. Res je, gre za dogodke izpred komaj devetnajstih let, a je vse drugače, ne samo detajli. Že samo vozni park je povsem drugačen - to je tisto, kar se najprej opazi. Zdaj si pa predstavljajte, kaj so morali početi scenografi, ko so pripravljali sceno za poslovilno zabavo v gostilni! Vse je drugače, od posterjev, kozarcev, prtov, izveskov do pepelnikov, cigaret, pivskih steklenic! Zaboj piva so prinesli iz muzeja, si lahko predstavljate!? In kostumografi, ti tudi zaslužijo svoje honorarje. Sem prišel prvi dan na snemanje in je pred železniško postajo postavala skupina ljudi. Mi je bilo na njih sicer nekaj čudnega, a nisem točno vedel, kaj, dokler nisem poleg njih zagledal prvega "modernega" človeka. In sem šele tedaj spoznal, da gre za statiste …
Kako drugačen je pogled današnjega osemnajstletnika na vojsko v primerjavi s starejšimi generacijami? Marsikdo se vojaščine spominja z nostalgijo, kot obdobja, ki mu je prineslo nekaj dobrih prijateljev in par "legendarnih" prigod. Je tudi vaša izkušnja taka?
Nostalgija po mojem mnenju izhaja iz tega, da smo bili tedaj mladi, zdaj smo pa stari 'prdci' … Moja izkušnja je malce drugačna od velike večine drugih, kajti v JLA so me vrgli v zapor z obtožbo, da hočem osamosvojiti Slovenijo od Jugoslavije in sem na svoji koži lahko spoznal, kako je videti, če padeš v roke službi državne varnosti. Obtožbe so bile tako absurdne (govorimo o letu 1984!), da se niti braniti ne moreš, sem pa potem lahko o tem napisal roman, za kar sem jim pravzaprav kar hvaležen. Iz JLA-ja sem zbežal domov in šel potem dvakrat na vojaško sodišče v Sarajevo, kjer so me na koncu oprostili - končno se je našel dovolj pameten človek, ki je uvidel, da gre le za igrice zdolgočasenih udbašev, ki so na vse kriplje iskali sovražnika, da so lahko upravičili svoj obstoj …
Današnji osemnajstletnik o vojaščini ne ve nič. To sem spoznal pri delu z igralci, ki sem jim moral marsikaj pojasniti, da so lahko zares razumeli svojo vlogo. Eden izmed njih namreč, ko se začne vojna, kliče domov mamo in jo vpraša, kaj naj stori. Igralec je menil, da bi to napravil samo "mamin sinček", kar seveda ni res. Iz današnje perspektive so stvari videti drugačne, enostavnejše, še posebej, ker smo zmagali, tedaj pa ni bilo tako. Mladenič, ki je služil vojaščino in ni želel sodelovati v napadu na Slovenijo, se je moral zavedati, da to ni več igra, da gre tudi za vprašanje življenja in smrti in da bo njegova odločitev, kakršna koli že bo, imela posledice za vse njegovo nadaljnje življenje. Če bi recimo jugoslovanska opcija zmagala, bi to pomenilo ali zapor zaradi dezerterstva ali emigracijo …
V času osamosvojitvene vojne ste bili stari 27 let. Kje ste jo preživeli in kako živ je ta čas v vašem spominu danes? Ste se takrat, v vrtincu dogajanja, zavedali prelomnosti zgodovinskega trenutka?
Kaj zelo veliko o tem ne razmišljam, res, tale film me je pravzaprav po dolgem času spet v to prisilil. Mislim, ne, prepričan sem, da smo se tedaj vsi zavedali zgodovinskosti dogajanja, le izid ni bil jasen. Pa smo šli skoraj vsi brez pomislekov v to! Strah je na trenutke seveda bil, čeprav se sam bolj spominjam frustracij, ko ni bilo orožja in težke oborožitve, JLA je pa "haral" po Sloveniji s tanki - ki so se jim zoperstavljali celo neoboroženi civilisti in jim zapirali pot!
Tri leta pozneje ste o tem napisali roman - sicer ne prvooseben, a očitno zelo doživet. Zakaj? Samo zato, ker je usoda slovenskega vojaka, ki se v najslabšem mogočem času znajde v JLA, dejansko zelo noveleskna, ali pa morebiti tudi iz občutka, da nekatere stvari preprosto ne smejo utoniti v pozabo?
Slišal sem anekdoto o srbskem vojaku, ki je v pristanišču čakal na ladjo. V vodo je padel otrok, in čeprav je bilo tam nešteto ljudi, mu nihče ni pomagal, dokler se tisti vojak končno ni vrgel v mrzlo vodo in ga rešil. Vsi so mu vzklikali in mu čestitali, on pa je le besno gledal okoli sebe in na koncu vprašal: "Kdo me je porinil, mamicu mu?!" Takšen sem tudi jaz – vrgli so me v vodo, jaz pa sem mimogrede ven prinesel še knjigo … Ampak, šalo na stran, s sabo sem seveda zavestno vzel tudi beležnico, ker sem vedel, da bo materiala dovolj za knjigo, a se je na koncu izkazalo, da je zgodb mojih prijateljev in znancev, ki so bolj zanimive, več kot dovolj, in se zato sam tudi v knjigi pojavim le v majhni epizodni vlogici …
Kakšni so bili leta 1994 odzivi na Neizstreljeni naboj? Ste bili kdaj deležni kakšnih očitkov potvarjanja zgodovine ali relativizacije dogodkov?
Če sem povsem iskren, se niti ne spomnim več, kar verjetno pomeni, da kaj hudega ni bilo. Ampak mojo knjigo je treba jemati kakor leposlovno delo, plod moje domišljije, ki seveda vsebuje resnične izkušnje nekoga, a precejene skozi mojo optiko, torej takšni očitki niti ne bi bili na mestu …
Pred kratkim je izšel tudi hrvaški prevod in v Jutarnjem listu so objavili kar obsežno recenzijo na dveh straneh, ki je knjigi sicer zelo naklonjena, je pa pisec izpostavil nekaj anekdot iz naše vojne, ki bi jih danes morda zapisal kako drugače. Ne vem, mogoče bi moral počakati nekaj let, preden sem napisal roman, ampak bi to bil potem drugačen roman, sem prepričan!
Ste v Neizstreljenem naboju popisali usodo svojih prijateljev in znancev, morda nadgradili zgodbe, ki ste jih v letih po vojni zasledili v medijih, ali pa gre za popolnoma fiktivne like, vpete v zgodovinski okvir?
Začel sem pisati zgodbo o teritorialcih, o sebi in svojih prijateljih ter znancih, vmes so se pa nekateri od mojih prijateljev iz JLA-ja vrnili. In spomnim se, kako sem bil tedaj, med vojno, jezen na njih, ker nekateri niso zbežali in sem bil prepričan, da so pravzaprav izdajalci. Ko pa sem slišal njihove zgodbe, zgodbe osemnajstletnikov, ki so bili pahnjeni v te grozne razmere in dileme, sem mnenje seveda nemudoma spremenil. Ni jim bilo lahko, zavedali so se, da so v napačni uniformi in v napačni vojski in vedeli s,o kam gredo, zbežati pa niso mogli ... In sem zmetal vse skupaj v nekakšno vsaj približno berljivo zgodbo, vmes pa seveda tudi kaj dodal ali odvzel, kakor se mi je pač zdelo prav. Ampak v celoti gledano se mi zdi, da gre kljub vsemu za nekakšen dokument časa, čeprav se morda vse noter napisano ni zgodilo natančno tako, kakor piše …
Kako na ta, več kot 15 let star roman, gledate danes? Je, vsaj v vaših očeh, prestal preizkus časa?
Mislim, da ga že kakšnih trinajst let nisem vzel v roke, ampak tu in tam me še vedno kakšen nekdanji teritorialec pocuka za rokav in pohvali pisanje, kar pomeni, da morda res nisem zelo zgrešil …
Kako je pravzaprav nastal scenarij za Britev? Vas je razpis TV Slovenija spomnil na možnost adaptacije lastnega romana ali pa ste se z idejo poigravali že dalj časa, morda celo iskali način za njeno realizacijo?
Scenarij sem napravil že kar nekaj let nazaj, na prvi delavnici Pokaži jezik sem ga spilil, adaptacijo za televizijo sem pa tudi imel že kar nekaj časa narejeno, le na pravi trenutek je bilo treba počakati. Ker gre za drag projekt, jasno (in ker se bo zagotovo našel kakšen "patriot", ki bo nergal, in se je nacionalni televizijski hiši zaradi tega težje odločiti), ampak dvajsetletnica je po mojem mnenju kar dober razlog za snemanje filma!
Od kod sprememba naslova od pacifističnega "Neizstreljenega naboja", ki ga v samem romanu celo izrecno omenite kot simbol te vojne, k precej ostrejši "Britvi"?

Naslov se je ponudil kar sam, a ker lahko izdam konec filma, če bi preveč razlagal o tem, bom to zamolčal. No, nekaj o koncu vseeno lahko izdam – mi smo zmagali! (smeh).
Posnetih je bilo ogromno filmov, ki v ospredje postavljajo balkansko vojno in njene posledice, od Ran in Lepe vasi lepo gorijo Srdjana Dragojevića do filmov Danisa Tanovića in Emirja Kusturice. Imate morda najljubšega?
Težko rečem, so mi pa vsi všeč. Čeprav ko sem jih gledal drugič ali tretjič, sem pri vsakem od njih zasledil "navijaštvo", kar pri prvem gledanju morda ni bilo očitno. Ampak takšni so pač verjetno vojni filmi. Sam sem se temu poskusil izogniti, je pa vsekakor popolnoma jasno, da so glavni negativci v Britvi JLA in Srbi. Čeprav morda ni bilo tako črno-belo, kaj pa vem …
Je pregovorni "balkanski humor", ki po navadi na dan pokuka tudi v najresnejših bosanskih filmih, nekaj, česar Slovenci po razpadu skupne domovine preprosto nismo "podedovali"?
Načeloma sem skromen človek in se nerad hvalim, in čeprav obstaja velika možnost, da bo tole prebral tudi moj oče, moram povedati, da jaz pa to sem podedoval, čeprav nimam prav nič južnjaške krvi v sebi! (smeh).

Spodaj si lahko ogledate še nekaj utrinkov s snemanja; avtor fotografij je Robert Kruh.

Sam sem se navijaštvu poskusil izogniti, je pa vsekakor popolnoma jasno, da so glavni negativci v Britvi JLA in Srbi. Čeprav morda ni bilo tako črno-belo, kaj pa vem ...

Vse je drugače, od posterjev, kozarcev, prtov, izveskov, pepelnikov, cigaret, pivskih steklenic! Zaboj piva so prinesli iz muzeja, si lahko predstavljate!?

Brez humorja imamo Cankarjevo Francko, ki besno teče za vozom in potem 'bogica' še pade, mi pa smo se odločili narediti gledljiv film, ki bo napolnil tudi kinodvorane po Balkanu in morda širše!

O bog, še nikoli v življenju se mu nobena stvar ni tako smilila, kot so se mu v tistem trenutku zasmilile železniške tračnice, ko je iz kabine opazoval, kako neusmiljeno tankovske gosenice grabijo prek njih, da da je neprijetno cvililo, še nikoli v življenju ni nikogar ljubil tako zelo močno, da je že mejilo na bolečino, kot je v tistem trenutku ljubil travnate bilke, drobne, rjave in nepomembne, ko so jih tankovske gosenice mlele v blato, nikoli, o bog, še nikoli se ni počutil tako zelo Slovenca, kot v tistem trenutku, ko je tankist malo pred nasipom dodal plin, da je boleče zarohnelo in je oklepna pošast poskočila ...

iz romana Neizstreljeni naboj

'Tedaj je polkovnik Popov povsem ponorel, ni se mogel več obvladati - ukazal je ogenj iz vseh orožij po vsem, kar se premika in kar stoji ... Spoznal je, kako se je počutil Hitler, ko je svojim divizijam ukazal, naj mu to deželo naredijo nemško; bilo je slastno, bilo je opijajoče, bilo je orgazmično - to je bila moč, neomejena moč. Začenjal je uživati ...'

(Iz: Neizstreljeni naboj, založba Slon, 1994)

Ne bom rekel, da je morala ta tema počakati mene, ker je nihče drug ni znal "pametno" obdelati, je pa res, da se ob marsikaterem filmu ali nanizanki človek vpraša, kdo to piše …

Snema se prvi igrani celovečerec o osamosvojitveni vojni