Chloe Grace Moretz, naučena, da dvomi in se sovraži, je krhko, ranjeno bitje, ki svojo tesnobo zgodaj ponotranji in pozneje z vsem srcem izkoristi tudi moč svojih novoodkritih zmožnosti. Julianne Moore je manj demonična, dobro pa uteleša vsiljivi podtalni občutek groze. A tekma z De Palmo je seveda težka.
Chloe Grace Moretz, naučena, da dvomi in se sovraži, je krhko, ranjeno bitje, ki svojo tesnobo zgodaj ponotranji in pozneje z vsem srcem izkoristi tudi moč svojih novoodkritih zmožnosti. Julianne Moore je manj demonična, dobro pa uteleša vsiljivi podtalni občutek groze. A tekma z De Palmo je seveda težka. "Če bi bila to edina Carrie, bi jo verjetno gledali kot čvrst, nepopustljiv in vznemirljiv primerek žanra. A primerjave so neizogibne, sploh glede na veličino, ki jo Carrie ohranja v popkulturi," zapiše Lemirova. Foto: Imdb
Pierceova je želela ostati zvesta Kingovi izvirni zgodbi in se vrnila k njegovi karakterizaciji Carrie, njene matere in Carriejinih vrstnic. Carrie razume kot izobčenko, ki si kot večina med nami želi, da bi bila sprejeta in ljubljena, odkritje posebnih moči v njej pa poraja upanje, da bo v tem svetu le nekako preživela. Foto: Imdb
Pierceova je tako grozo in strah "stare" Carrie zamenjala z osebno perspektivo na poznano zgodbo o zlorabljeni najstnici, perspektivo, ki nemir polaga na atmosfero žalosti in ne zgolj napete 'horror' grozljivosti. S tem zgodbo tudi približa v možnosti sočutja in simpatije. Pierceova odlično osvetli predvsem prostor osamljenosti, ki se razrašča v Carrie do neslutenih razsežnosti maščevanja. Foto: Imdb

Klasična "horror" zgodba o sramežljivem dekletu Carrie White, ki živi z globoko religiozno in agresivno dominantno materjo ter se na maturantskem plesu vrstnikom za številna zbadanja, posmehovanja in poniževanja končno maščuje – ko odkrije svoje nadnaravne moči, se znese nad celotnim mestom –, je v režiji Briana De Palme leta 1976 doživela kulten status, Sissy Spacek kot Carrie in Piper Laurie kot mama pa sta bili za svoji vlogi nominirani za oskarja.
Producent Carrie iz leta 2013 Kevin Misher meni, da so teme knjige večno relevantne, zato bi bilo film smiselno znova posneti in se tako približati novi generaciji: "Čeprav je bil roman popgrozljivka, psihološki triler, se v bistvu ukvarja s tem, kako se najstniki odzivajo na okolje, ko gredo skozi lastno osebno izkušnjo razvoja od mladostnika do odrasle osebe." Letos je tako v kinematografe prišla Carrie Kimberly Peirce, režiserke filmov Fantje ne jokajo in Stop-Loss ter več epizod serije Ženske zadeve. Pierceova je želela ostati zvesta Kingovi izvirni zgodbi in se vrnila k njegovi karakterizaciji Carrie, njene matere in Carriejinih vrstnic. Carrie razume kot izobčenko, ki si kot večina med nami želi, da bi bila sprejeta in ljubljena, odkritje posebnih moči v njej pa poraja upanje, da bo v tem svetu le nekako preživela. Kar se je spremenilo od časa filma Briana De Palme, ni zgodba o odraščanju in osnovnih človeških željah, ampak način komunikacije najstnikov, zato so zgodbo posodobili tudi s komunikacijo prek družbenih omrežij, bolj pa je pojasnjena tudi preteklost Margarete, Carriejine mame.
In kako je Pierceovi uspelo prestaviti zgodbo v sodobnost in se ob tem spoprijeti s pričakovanji, ki jih je De Palma postavil na zares visoko raven?
Grozo zamenjala žalost in osamljenost
Christy Lemire vse ključne scene filma označi kot živahne in učinkovite, zgodbo pa zvesto pripovedi in podobam, ki jih je vzbujal Kingov roman kljub navdihu s srednješolsko "horror" atmosfero nadlegovanega dekleta, ki bi film približala novi generaciji. Pierceova je tako grozo in strah "stare" Carrie zamenjala z osebno perspektivo na poznano zgodbo o zlorabljeni najstnici, perspektivo, ki nemir polaga na atmosfero žalosti in ne zgolj napete "horror" grozljivosti. S tem zgodbo tudi približa možnosti sočutja in simpatije. Pierceova odlično osvetli predvsem prostor osamljenosti, ki se razrašča v Carrie do neslutenih razsežnosti maščevanja, piše Lemirova.
Skladno s tem je pristop k osrednjima vlogama drugačen. Sissy Spacek in Piper Laurie sta se zdeli skoraj animalistični v svoji čistosti, Chloe Grace, naučena, da dvomi in se sovraži, pa je krhko, ranjeno bitje, ki svojo tesnobo zgodaj ponotranji in pozneje z vsem srcem izkoristi tudi moč svojih novoodkritih zmožnosti. Julianne Moore je manj demonična, dobro pa uteleša vsiljivi podtalni občutek groze. A tekma z De Palmo je seveda težka. "Če bi bila to edina Carrie, bi jo verjetno gledali kot čvrst, nepopustljiv in vznemirljiv primerek žanra. A primerjave so neizogibne, sploh glede na veličino, ki jo Carrie ohranja v popkulturi," zapiše Lemirova.
Družbeni komentar nadomestili dvoumnost in želja po poistovetenju
Primerjava je eksplicitna tudi v kritiki Jamesa Berardinellija, ki o filmu piše v neposredni primerjavi s prvo Carrie. Film De Palme je hodil po tanki liniji med "horrorjem" in resnim družbenim komentarjem, predstavljal skrajno maščevalno fantazijo za nadlegovane in zlorabljene otroke, a se ni "spočil" na podlagi prelivanja krvi, temveč na tej postavljal vprašanja o vlogi družbe, piše Berardinelli. V njegovi različici je problematično portretiran predvsem odnos med Carrie in mamo, a je film v celoti kljub temu natančen in angažiran ter igralca nenehno drži v napetosti.
Film Kimberly Pierce je tehnično dober, a mu spodrsne pri značilnostih, ki so pri De Palmi predstavljale največje odlike. Kot največjo težavo kritik označi dvoumnost. Film želi, da se gledalec poistoveti s Carrie, in njen lik prikazuje s sočutjem (čemur se je De Palma izogibal, njegova Carrie je tragična figura, film pa ima do nje meglen, nepojasnjen odnos in ne poveličuje njenega maščevanja), kar poudari že s prologom, v katerem Carriejina mama skorajda umori novorojenko s škarjami. In nadaljuje – pri sloviti sceni maturantskega plesa gledalce naredi za sokrivce njenega nasilja.
Carrie leta 2013 je torej zelo problematično dekle, nezdravo navezano na mamo in z malo samospoštovanja, to podobo pa ustrezno dopolnjuje Julianne Moore kot Margaret, mama, religiozno mučena duša, bolj oprijemljiv lik kot pretirano demonična Piper Laurie, še piše Berardinelli.
Naravno pred nadnaravnim, neposredno in šokantno
Res, nekatere kritike so tudi precej uničujoče ("Medtem ko je bila Carrie De Palme nenavadno slikovita za "horror" film, je Carrie Pierceove skrhan, otopel in robat," piše Joe Baltake, ki je nezadovoljen z obema glavnima vlogama.), a se kljub temu zdi, da film niti ni tako zgrešen. Resda ne dosega Carrie Briana De Palme, a tudi ubira drugo smer, tisto, ki je bolj zasidrana v današnjo resničnost in bližje običajnemu najstniku. Brez nepotrebnega kopičenja občutja groze je neposrednejši in bolj šokanten. Čeprav pogosteje uporablja telekinetične sposobnosti, pa bolj poudarja "naravno" kot "nadnaravno", bolj človeško kot demonično, tisto, v čemer naj bi se prepoznala in s čimer bi si morda lahko tudi pomagala današnja mlada generacija.