Ivanka Mežan je razgibano igralsko pot začela leta 1944 v Beli krajini, kjer je obiskovala gledališka tečaja in nastopala v predstavah SNG-ja na osvobojenem ozemlju.
Ivanka Mežan je razgibano igralsko pot začela leta 1944 v Beli krajini, kjer je obiskovala gledališka tečaja in nastopala v predstavah SNG-ja na osvobojenem ozemlju. "Moje življenje je bilo sestavljeno iz mnogo naključij. Naključje je bilo tudi to, da sem se pridružila gledališču," je povedala o svojem takratnem delovanju. Foto: BoBo

Mile Korun me je rešil, sploh v tistem prvem obdobju, ko sem igrala z velikim patosom, in mi je rekel, da "naj spustim" malo.

Ivanka Mežan
Upokojila se je (pre)hitro, že pri 53 letih, in sicer na pobudo uprave Drame. "Prišlo je sporočilo, da bi bilo dobro, da bi prišle še nove igralke. Ivanka Mežan pa da je izpolnila vse pogoje in da moram oditi," se spominja zgodnje upokojitve. Po nekaj letih mirovanja pa se je na pobudo Dušana Jovanoviča znova vrnila na oder in potem igrala vse do leta 2012, predvsem v kranjskem gledališču. "Sem imela občutek, kot da sem prišla v nov dom. Kranjsko gledališče me je vzelo za svoje." Na oder Drame se je sicer še vrnila, a le kot gostja, in sicer je gostovala s predstavo koprskega gledališča, komedijo Arzen in stare čipke, ki jo je režiral Boris Cavazza. Foto: BoBo

Mežanova je v filmski svet stopila leta 1973 z vlogo v filmu Cvetje v jeseni, pozneje pa je ustvarila 17 vlog v celovečernih in šest v kratkih filmih.


Življenje prehitelo študij
Ivanka Mežan (1926) je leta 1944 v okviru partizanskega gledališča prvič stopila na odrske deske. Po osvoboditvi se je priključila ansamblu SNG-ja Drama v Ljubljani. Sočasno je študirala na novoustanovljeni Akademiji za igralsko umetnost, vendar je zaradi preobilice dela v Drami končala le štiri študijske semestre. V SNG-ju Drama je ustvarjala do upokojitve leta 1979.

Pozneje je nastopala tudi na odru Prešernovega gledališča v Kranju, Slovenskega mladinskega gledališča, Slovenskega ljudskega gledališča v Celju in v Gledališču Koper. Ustvarila je več kot 95 vlog, za katere je prejela številne nagrade: zvezno nagrado za vlogo Ofelije v Hamletu (1949), Sterijevo nagrado za vlogo Dominike v igri Delavnica oblakov (1967), Borštnikovo nagrado za vlogo Sgriccie v drami Velikani z gore (1977) in nagrado Prešernovega sklada za vlogo Varvare Petrovne Stavrogine v Blodnjah (1986). Leta 1995 je prejela Borštnikov prstan za življenjsko delo.

K filmu je prišla dokaj pozno, pri 47 letih, zaradi česar je bil nabor primernih vlog omejen. Namenili so ji predvsem manjše stranske in epizodne vloge mater in starejših žensk. Pomembnejše mesto v njenem filmskem opusu zavzemajo vloge, ki jih je ustvarila v filmih Cvetje v jeseni, Let mrtve ptice, Pustota, Ljubljana je ljubljena ter Deklica in drevo.

Bogat je tudi njen televizijski opus. Ustvarila je vloge v več kot 40 televizijskih dramah, filmih in serijah. Na Radiu Ljubljana je prvič nastopila leta 1951 in oblikovala več kot 50 raznovrstnih karakternih vlog, so zapisali v Društvu Slovenskih filmskih ustvarjalcev.

Doslej trije nagrajenci
Društvo slovenskih režiserjev je nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske igre ustanovilo lani, podeljevali naj bi jo dvakrat letno, izmenjaje igralki in igralcu. Tako so nagrado lani podelili Štefki Drolc in Mihi Balohu. Nagrada je poimenovana po gledališkem in filmskem igralcu Bertu Sotlarju.

Mile Korun me je rešil, sploh v tistem prvem obdobju, ko sem igrala z velikim patosom, in mi je rekel, da "naj spustim" malo.