Markus Imhoof se je ob premieri filma Eldorado ustavil v Ljubljani in spregovoril o svojem delu. Foto: Domen Pal/Kinodvor

Čebele spremljamo v navidezno idilični alpski dolini, na monokulturnih poljih v Ameriki, v laboratorijih, izvemo tudi, da so na Kitajskem delo čebel kot opraševalk sadnih dreves s cvetnim prahom nadomestili kar ljudje.

Prejšnji teden, ko smo praznovali 2. svetovni dan čebel, je izšel slovenski prevod Alexandre Natalie Zaleznik istoimenske knjige Markusa Imhoofa in Clausa-Petra Lieckfelda. Knjiga je nastala vzporedno s filmom in nas še bolj poglobljeno pouči o tem, kaj čebele ogroža in kaj so možne rešitve.

Kar v marsikom tukaj v Evropi vzbudi strah, je zavedanje o stopnji obupa, ki jo mora imeti nekdo, da svoje življenje, da bi ga rešil, spravi v tolikšno nevarnost. V Evropi smo tako razvajeni, da si tega koraka sploh ne drznemo predstavljati.

Markus Imhoof

Dan zatem je Markus Imhoof v ljubljanskem Kinodvoru predstavil svoj novi film Eldorado o begunski krizi.

Eldorado je naslov novega filma Markusa Imhoofa, ki je pred šestimi leti s filmom Več kot med ustvaril najuspešnejši švicarski dokumentarec vseh časov. Spet se je lotil angažiranega projekta – če je v filmu Več kot med vzel pod drobnogled človekov odnos do čebel, je zdaj v središču odnos Zahoda oziroma Evrope do beguncev. Gre za aktualno temo, Imhoof pa je za izhodišče vzel lastno izkušnjo iz otroštva.

Eldorado osvetljuje brezobzirni odnos do človeške tragedije, ki so jo povzročala ekonomska neravnovesja. Foto: Kinodvor

"Med drugo svetovno vojno je šla moja mama z mano do tovorne postaje, da bi tam izbrala begunskega otroka. Že to, da smo šli ponjo na tovorno postajo, je čudno. Tako je k nam prišla deklica iz Italije – Giovanna –, ki je nisem razumel. Tega občutka, ki sem ga imel ob dejstvu, da je prišla k nam živet deklica, ki je prestala vojno, ne bom nikoli pozabil. To je bila moja prva ljubezenska zgodba in končala se je tragično. Pozneje so švicarske oblasti Giovanno poslale stran. Za nekaj časa se je spet vrnila k nam, potem pa je morala spet nazaj in je kmalu zatem umrla. Zaradi nje sem pozneje tudi sam šel živet v Italijo. Mislim, da je lepše, če za tovrstne zgodbe najdemo rešitve, ki izvirajo iz ljubezni, kot pa, da jih rešujemo z bodečo žico."

Markus Imhoof je že na začetku 80. let posnel igrani film Das Boot ist voll – Čoln je poln, v katerem je obravnaval tematiko judovskih beguncev.

"Leta 1981 sem posnel film z naslovom Čoln je poln – v njem sem obravnaval odnos Švice do beguncev med drugo svetovno vojno. Ker je bilo med ljudmi, ki so bežali iz Nemčije, največ Judov, jih Švicarji niso priznali za begunce in so jih 23 tisoč poslali nazaj, večina njih pa je potem umrla. Stavek 'Čoln je poln' je izrekel tedanji švicarski minister sodstva. Švico je primerjal s čolnom in rekel, da bo potonila, če bo še en človek stopil v ta čoln. Ta stavek v za svojo propagando še vedno uporabljajo skrajno desničarska gibanja, v resnici pa gre za laž."

V film Eldorado je Imhoof vključil pretresljive posnetke z italijanskih reševalnih ladij. Kako težko pa je bilo za režiserja biti priča tragičnim trenutkom? Na eni od reševalnih misij, ki jih je posnel, je na primer utonilo 25 ljudi.

"Biti priča trenutkom, ko se ljudje v vodi bojujejo za svoje življenje in jih reševalci rešujejo, in če moraš vse skupaj potem še snemati, gre za res skrajno izkušnjo. Najpomembnejše je bilo, da s snemalno ekipo nismo motili poteka reševanja. Pomembno pa se mi je zdelo, da smo dogajanje snemali, ker na poročilih vedno vidimo begunce v rešilnih jopičih, ampak te jopiče jim dajo, ko jih že rešijo iz vode. Hotel sem stopiti korak nazaj in pokazati njihov boj za preživetje, pri tem pa mi je bilo prav tako pomembno, da teh ljudi nisem izkoristil za namene filma, da nismo pristopili kot voajerji, temveč kot njihovi odvetniki."

Premiera filma Eldorado Markusa Imhoofa

V filmu Eldorado smo priča zgodbam posameznikov, njihovim strahovom in upom, začutimo jih kot osebe, ne kot del mase beguncev, kakor nam jih po navadi predstavijo množični mediji.

"Če do teh ljudi pristopimo čustveno odprto, če se jih upamo pogledati v oči ali jim celo postaviti kakšno vprašanje, kmalu ugotovimo, da gre za ljudi, kakršni smo tudi sami. Kar v marsikom tukaj v Evropi vzbudi strah, je zavedanje o stopnji obupa, ki jo mora imeti nekdo, da svoje življenje, da bi ga rešil, spravi v tolikšno nevarnost. V Evropi smo tako razvajeni, da si tega koraka sploh ne drznemo predstavljati. Po drugi strani se govori o tem, da nam bodo begunci ukradli službe, ampak nikogar ne poznam, ki bi zaradi begunca izgubil službo. Integracijske politike po navadi preprečijo, da bi ti ljudje sploh lahko opravljali kakršno koli delo, če ga pa že, gre za delo, ki ga noče opravljati nihče drug."

Naslov novega filma Markusa Imhoofa se nanaša na hrepenenje po boljšem življenju, ki ga s seboj prinesejo ljudje, ki pribežijo v Evropo. Imhoof pa prikaže kraje v Italiji, kjer ti ljudje živijo, pokaže pa tudi odnos švicarskih oblasti do njih. Koliko tega prvotnega hrepenenja preživi v ljudeh, ki pridejo v Evropo kot begunci?

"Eldorado pomeni kraj, kjer bomo morda našli zlato, morda pa ga tudi ne bomo našli ali bomo na poti do tja umrli, morda celo potem, ko bomo že našli zlato. V hrepenenje po tem kraju je torej že vključena zavest o tem, da gre za iluzijo. Redkokomu se hrepenenje izpolni. Ti ljudje si po navadi več let prizadevajo, da bi šli na pot v Evropo, za to pot morajo zbrati tudi ogromno denarja, potem pa se znajdejo na primer v Švici v zaklonišču pod zemljo ali pa jih v Italiji dobi v kremplje mafija in morajo cel dan pod žgočim soncem nabirati paradižnike za 15 evrov na dan."

Švicarski režiser izhaja pri svojih filmskih pripovedih iz lastne zgodbe, ki so neke vrste izhodišče za osvetlitev širše družbene realnosti. Foto: Domen Pal/Kinodvor

Izhodišče za film Eldorado je bila osebna izkušnja Markusa Imhoofa iz otroštva, tudi izhodišče za njegov film Več kot med izpred šestih let, je švicarski režiser našel v svoji življenjski zgodbi:

"Vsi moji filmi imajo izhodišče v mojem osebnem doživljanju, samo da tega ne prikažem vedno. Že v igranem filmu Čoln je poln iz 80. let, je bila v središču zgodba italijanske deklice Giovanne, ki je prišla med vojno živet k nam. Tudi izhodišče za moj film o čebelah je bilo osebne narave – moj ded je bil čebelar, čebele pa je imel predvsem, da bi opraševale sadna drevesa, iz katerih je delal marmelado. Že kot malemu dečku mi je ded povedal, da čebele posredujejo pri ljubezenskem odnosu med rastlinami. Moja hči in njen mož sta oba raziskovalca čebel, zanimanje zanje je torej ostalo v naši družini, in to je bilo izhodišče, da sem se sploh lotil tega filma, pa tudi to, da nisem mogel gledati, kaj se godi čebelam po svetu."

Markus Imhoof, avtor filmov Več kot med in Eldorado