Šiška Deluxe: film, ki s(m)o ga mediji opisovali kot najobsežnejši projekt, kar se jih je pri nas snemalo lani, in ki velja za Cvitkovičevo "vrnitev h klasičnemu pripovedništvu", na redni spored slovenskih kinematografov prihaja konec oktobra; če bo odziv splošne populacije vsaj pol toliko entuziastičen kot ovacije sinočnje portoroške publike, se mu za usodo v kinematografih ni treba bati.

Če se je filmski jezik Jana Cvitkoviča v njegovem prejšnjem celovečercu, Arheo (2011), odvijal predvsem na abstraktni in simbolični ravni in če je v naši kolektivni zavesti vpisan z neorealizmom Kruha in mleka (2001), pa se s četrtim dolgometražnim filmom vrača na začetek: k neobremenjeni urbani komediji, katere protagonisti so dediči kultnega Burgerjevega V leru (1999; v filmu je Cvitkovič igral tudi glavno vlogo) in komedije Jebiga Mihe Hočevarja, s katero si film deli del igralsko zasedbo (Davida Furlana in Marka Miladinovića). "Po filmu Arheo sem začutil, da si moram malo oddahniti in se sprostiti, in spontano se mi je porodila ideja za komedijo," razloži Cvitkovič, ki rad poudarja, da o svojem delu ne razmišlja teoretično oz. v okvirih tega, kakšen žanrski pristop bi bil za njegovo kariero v določenem trenutku najbolj smotrn. "Nikoli zares ne razmišljam o kontekstih. Usedem se in napišem; zgodbe ne poskušam umestiti v širši kontekst na kritičen, političen ali kakršen koli drug način - to me ne zanima," je režiser poudaril že lani, ko smo ga obiskali na snemanju v Šiški, in ponovil na današnjem Zajtrku z avtorji, ki ga je vodila Bojana Bregar. "Šele na premieri sem 'poštekal', ali pa slišal od drugih, da se s filmom dotikam določenih socialnih problemov."

Tudi zgodba o genezi "Šiške" je že znana: "Ko sem delal zvok za film Arheo, sem kar nekaj časa preživel v tonskem studiu. Tam je mir. V nekem trenutku pa se mi je zazdelo, da vidim pred seboj napis, sestavljen iz treh imen - Jim, Jack in Joe. Sprva nisem vedel, kaj to pomeni, nato se mi je zazdelo, da bi to lahko bil neki film o treh ljudeh. Šele čez čas sem ugotovil, da so to ljudje, s katerimi se že dalj časa družim."

Protagonisti zgodbe so trije prijatelji iz mladih let, zdaj že globoko v tridesetih: nekdanji skinhead Fedr (Žiga Födransperg), melanholični "intelektualec" Mile (Marko Miladinović), ki še vedno živi pri mami (fantastična Marijana Brecelj), in Zekir (David Furlan), ki je mlada leta preživel pri rejniških družinah in je šolo že po osemletki zamenjal za pankersko družbo. Ker vsi trije s priložnostnimi deli (in občasnim gojenjem trave pri mami Olgi) težko shajajo, skujejo poslovni načrt: v prostoru, ki ga je Fedr podedoval od pokojne tete, bodo odprli picerijo. Začuda tudi takrat posel ne steče sam od sebe, za nameček pa jim za ovratnik diha še lokalni mafijaš Sale (Aleksandar Rusić), ki je sklenil, da mu pripada delež njihovega dobička, čemur plašni Mile niti ne upa ugovarjati. Po nasvetu svoje "krizne menedžerke", klošarke Jane (Jana Prepeluh), fantje na meni dodajo novo postavko, za interpretacijo zelo odprto "pico deluxe", zaradi katere promet nemudoma poskoči. Z dostavo so povezani najrazličnejši pripetljaji, od prevažanja laboda (ki je v resnici gos) do spontanih plesnih točk v slogu bollywoodskih muzikalov sredi šišenskega križišča.

Cvitkovič ne skriva, da je s "Šiško" skušal posneti kar se da duhovit film, ki pa mu na trenutke manjka kohezivnosti in enotnosti; čeprav je zgodbi v vsakem trenutku lahko slediti, je vanjo strpanih toliko stranskih zapletov (na primer neuspešen poskus ugrabitve otroka), da se film vsem preprosto ne more dovolj posvetiti. Peripetija tako razpada v niz bolj ali manj povezanih skečev - nekateri "vžgejo" (Miletova nadrealistična reakcija na ketamine je denimo fantastična), drugi pa ali ne pijejo vode (ključen problem na primer po principu deus ex machina reši - amnezija) ali pa izzvenijo predvsem kot "interne šale", ki bodo nasmejale predvsem ekipo Šiškarjev, za katere je Cvitkovič film prvenstveno posnel. "Ampak če bo film všeč ljudem v Šiški, zna biti všeč tudi komu za Bežigradom," na to temo lakonično pripomni avtor.

O tem, kako rada ima ta družba "insajderske" šale, priča že to, da se v stranski vlogi policista pojavi Janez Burger, ki mu pomenljivi nasmešek nikoli ne izgine z obraza, medtem ko ima Primož Petkovšek še manjšo vlogo glede spolne identitete očitno nekoliko zmedene "Nataše".

Še za spoznanje bolj problematična se zdi nenadna sprememba tona, tako pogosta v slovenski komediji: ker očitno ne gre, da bi naši petintridesetletni otroci to tudi ostali, jih v zadnji etapi doleti cela vrsta "streznitvenih" epizod; samo v zadnje pol ure tako načenjamo teme alkoholizma, poskusa samomora, homoseksualnosti (tudi tokrat je žal uporabljena kot komični rekvizit), odsotnih očetov in globokih ran vojne na Balkanu - pa verjetno niti nismo našteli vsega. Naši nekdanji "zadetki" se tako niso prelevili le v uspešne podjetnike, pač pa, v maniri čisto prave žajfnice, zacelijo tudi svoje družinske in intimne odnose.

Kljub vsem tem pripombam na račun scenarija pa je seveda ob ogledu Šiške Deluxe jasno, da smo v rokah izkušenega avtorja, ki po vizualni plati pripovedovanje zgodb obvlada. In ker je Cvitkovič trenutno v primežu nekakšne "ustvarjalne renesanse" - pravkar je končal scenarij za film Hotel Alkohol, čaka ga snemanje TV-filma Družinica, na obzorju pa je tudi film ceste Mercedes - ognjeni konj, smo vrnitve enega naših najprepoznavnejših cineastov lahko samo veseli.

Utrinke z otvoritvenega večera sta v objektiv ujela Matjaž Rušt in Katja Goljat.