Film je postavljen v vojni čas v Zagreb, vendar je v resnici odsev težav in naporov vseh judovskih družin po Evropi. Foto: Hrvaški državni arhiv – Hrvaška kinoteka
Film je postavljen v vojni čas v Zagreb, vendar je v resnici odsev težav in naporov vseh judovskih družin po Evropi. Foto: Hrvaški državni arhiv – Hrvaška kinoteka

Film prihaja na spored Televizije Slovenija v dneh, ko smo zaznamovali dan spomina na žrtve holokavsta. Zgodba filma se dogaja v drugi svetovni vojni, med preganjanjem Judov v Zagrebu. Stari Vojnović reši dekle Ruth pred taboriščem s poroko s sinom Ivom. Čeprav je poroka zasilna, se med mladima razvije ljubezen. Ko ustaši vendarle odpeljejo Ruth, jo poskuša Ivo rešiti, vendar oba končata v taborišču, v devetem krogu, iz katerega ni izhoda.

Štigličeva klasika o ljubezni med pogromom je bila nominirana za oskarja, Ivan Marinček pa je za fotografijo prejel zlato areno v Pulju. Foto: Hrvaški državni arhiv – Hrvaška kinoteka
Štigličeva klasika o ljubezni med pogromom je bila nominirana za oskarja, Ivan Marinček pa je za fotografijo prejel zlato areno v Pulju. Foto: Hrvaški državni arhiv – Hrvaška kinoteka

Film je na puljskem festivalu dobil vse glavne nagrade – za najboljši film, najboljši scenarij, najboljšo kamero (Ivan Marinček), najboljšo glavno žensko vlogo (Dušica Žegarac) in najboljšo glasbo (Branimir Sakač). Uspeh je žel tudi v tujini, saj je bil po projekciji v Cannesu med petimi neameriškimi filmi, ki so bili nominirani za oskarja. Bil pa je tudi prvi jugoslovanski celovečerni film, ki je doživel redno kinematografsko distribucijo v ZDA. Ameriška premiera je bila 13. septembra 1961 v newyorški dvorani Carnegie Hall.

Ruth in njeni starši so na obisku pri
Ruth in njeni starši so na obisku pri "pravoverni" družini, ko nastopi policijska ura, se starši odpravijo domov, Ruth pa prespi pri prijateljih. Ko se naslednji dan vrne domov, ugotovi, da so starše odpeljali v taborišče. Foto: Hrvaški državni arhiv – Hrvaška kinoteka

Leta 2020 je bil film uvrščen v program, posvečen restavrirani filmski dediščini prestižnega filmskega festivala v Cannesu. V istem letu je slovenska umetnost izgubila Ivana Marinčka, brez katerega ne bi bilo slovenskega filma.

Velja za pionirja domače kinematografije, saj je sodeloval pri prvem slovenskem celovečernem filmu Na svoji zemlji, posnel je tudi prvi slovenski film v cinemaskopski tehniki in prvi slovenski barvni film. Kot direktor fotografije in tudi kot montažer je sodeloval pri slovenskih klasikah Kekec (1951), Jara gospoda (1953), Deveti krog (1960), Ne joči, Peter (1964), To so gadi (1977) in številnih drugih filmih. Za delo pri Devetem krogu je prejel zlato areno na festivalu v Pulju. Je tudi prejemnik Badjurove nagrade, ki jo podeljuje Slovenski filmski center.