V tem dokumentu so, če malce poenostavimo, ob orisu ključnega pomena filmskih del kot pričevalcev raznovrstnosti in raznolikosti evropskih kultur in identitet, podali tudi razloge za brezpogojno nujnost vpeljave digitalizacije ter navedli splošne smernice za delovanje na tem področju. Strategija je bila kmalu zatem vključena v evropski pravni red in dodeljena so ji bila namenska sredstva. S tem so bili zagotovljeni pogoji za začetek poenotenega, odločnega in resnično vseevropskega projekta digitalizacije filmske dediščine in prvi konkretni rezultati so kaj kmalu sledili. Ne nazadnje tudi pri nas.

Prav v minulem tednu smo dobili priložnost spoznati enega domačih "otrok" tega projekta, saj se je na Kongresnem trgu v Ljubljani odvila projekcija restavrirane in digitalizirane kopije prvega slovenskega igranega celovečernega filma, Štigličevega dela Na svoji zemlji. Razlogom za slavje vsekakor ne gre oporekati: kljub nesporno prisotnemu ideološkemu bremenu je Štigličevo delo eno ključnih za razvoj domače kinematografije. In prav to je razlog, da njegove digitalizacije, ki je pravzaprav zagotovilo, da si ga bodo lahko ogledovali še številni naslednji rodovi, ne smemo videti le kot nekaj dobrodošlega, pač pa bi veljalo utrditi in promovirati prepričanje, da gre tovrstnim delom digitalizacijo brezpogojno in nujno zagotoviti.

Poglejmo, zakaj.
S pohodom digitalne revolucije ter uveljavitvijo spleta kot osrednjega kanala in medija za posredovanje in konzumiranje vsebin, se je 20. stoletje, ki smo mu pravili tudi stoletje filma, dokončno umaknilo in nastopila je neka nova doba. Glede na njene temeljne značilnosti, bi ji lahko rekli tudi doba globaliziranih in fragmentarnih podob. Dejstvo namreč, da je vsakdan večine posameznikov, kjer koli se že nahajajo, lahko opišemo kot en sam dolg mimohod podob: od tistih na naših mobilnih napravah, reklamnih panojih, ekranih in monitorjih, podob z embalaže v trgovinah ipd. V teh podobah je očitna težnja po brisanju razlik, kulturnih, nacionalnih, rasnih, geografskih. Torej težnja po globalizaciji. Pomembno pa je tudi to, da nam te podobe ne pripovedujejo več "velikih zgodb", pač pa le še izseke, fragmente iz življenja družbe in posameznika.

V taki dobi in takem svetu filmske podobe dobijo drugačno, a znova nadvse pomembno, skoraj ključno vlogo: kar naenkrat niso več oziroma so veliko več kot le zabavljači, "pripovedovalci zgodb", saj prav filmske podobe najbolj množično in izrazno učinkovito pričajo o bogastvu zgodovine kulturnih identitet Evrope in raznolikosti njenih ljudi. Ob tem, da so še vedno nosilke kulturne vrednosti, pa so filmske podobe hkrati postale tudi eden ključnih virov zgodovinskih informacij o evropski družbi ter ključnih pričevalcev o bogastvu in raznovrstnosti zgodovine kulturnih identitet Evrope ter raznolikosti njenih ljudi.

Filmi, ki predstavljalo kulturno dediščino neke kinematografije ali naroda, so danes dobili status morda celo ključnega elementa za spoznavanje preteklosti in s tem za razumevanje in premislek sedanjosti naše družbe.

A filmska umetnost je zgodovinsko nastajala na nosilcih, ki niso ne namenjeni najširši rabi (vedno je nujen posrednik ter namenski prostori, kinodvorane) in prav tako ne zagotavljajo obstojnosti v času. In prav tu tiči poglavitni razlog za vpeljavo v začetku omenjene strategije Evropske komisije, saj ta članice spodbuja k načrtnemu, kontinuiranemu in kolektivnemu "reševanju" filmske dediščine, orodje, ki ga ponuja, pa je digitalizacija. Ta bi namreč prinesla tako večjo obstojnost dediščine, kakor tudi najširšo dostopnost za izobraževalno, kulturno, raziskovalno in drugo nekomercialno rabo.

Projekt traja že nekaj let in posamezne države so v njem izjemno uspešne. Po drugi strani pa je komisija v svojem četrtem vmesnem poročilo opozorila, da posamezne države, med katerimi je izrecno omenjena tudi Slovenija, k projekti niso pristopile dovolj angažirano in predano, saj je ta podhranjen tako finančno kot tudi kadrovsko. Kot primer so navedli, da na primer Francija za potrebe projekta zaposluje več kot 400 ljudi, v Sloveniji pa je teh manj kot deset.

To pa nakazuje tudi na temeljno razliko med državo, ki se preprosto noče odreči kulturni izjemi, saj se zaveda, kaj vse nam ta prinaša, ter državo, kot je Slovenija, kjer je odnos do kulture izrazito mačehovski in kjer so odločevalci prepričani, da bi morali tako kulturo kot njene ustvarjalce preprosto prepustiti prostemu trgu. Žal.