Majda Širca je s svojim delom – najsibo kot odločevalka, kritičarka, ustvarjalka ali raziskovalka – ključno prispevala k razvoju filmske in televizijske, pa tudi politične kulture v našem prostoru, je zapisala žirija, ki ji je predsedoval Peter Stanković, v njej pa so sodelovali še Varja Močnik, Polona Petek, Zdenko Vrdlovec, Klemen Dvornik in Anja Banko.

Reviji Ekran se je Majda Širca pridružila v nemirnih, a za filmsko kritiko in teorijo izjemno plodovitih osemdesetih letih, je v življenjepisu lavreatke povzela Anja Banko. V izrazito moškem okolju je začela kot sekretarka in si počasi, a vztrajno izborila svoj prostor. "Ekran je bil s filmom in občimi vprašanji prežeto okolje. Tudi mene je prevzelo. To ti preprosto zleze pod kožo," se Majda Širca spominja v intervjuju z Žigo Brdnikom. "Še več sem začela hoditi v kino, več razmišljati, začela sem tudi tehtati svoje presoje v odnosu do okolja, ki me je obkrožalo."

Velika poznavalka italijanskega filma
Osemdeseta in devetdeseta leta so bila čas, ko se je osvetljeval in odkrival tudi slovenski film, ki ga Širca tudi kot poznejša politična odločevalka pozna iz vseh perspektiv in ga z zavzeto, a kritično distanco spremlja do danes. Njena "specialiteta" pa je prav gotovo italijanski film – Fellini in Pasolini, dve izredni osebnosti filmske umetnosti, ki ju je skozi poglobljeno raziskovalno delo približala domačemu občinstvu.

Krona njenega dela na RTV Slovenija je gotovo filmu, umetnosti in zgodovini posvečena oddaja Povečava, lahko preberemo v utemeljitvi, "prava mala televizijska revolucija, ki jo lahko imamo za danes žal težko dosegljiv vzor kakovostne javne televizije".

Podelitvi priznanja bo sledila projekcija filma po izboru nagrajenke: to bo Povečava (Blow-Up, 1966) režiserja Michelangela Antonionija.

Glas marginaliziranih in spregledanih tem
Delo Majde Širca prežema globoka strast do filmske umetnosti, obenem organska in izredno premišljena sila, ki jo žene v raziskovanje obrobnih, pozabljenih, prepovedanih in spregledanih tematik, še zapiše Anja Banko. Pot jo je vodila v arhive, ki jih je oživljala tako z zavedanjem njihovega družbenopolitičnega kot umetniškega potenciala. Kot ustvarjalka avtorskih dokumentarnih filmov izhaja iz feminističnih in antifašističnih načel, ki so jo vodila tudi na njeni politični poti.

Tudi po upokojitvi ji kritično oko in raziskovalna žilica ne dasta miru, zapiše Brdnik v Ekranu. "Težko se izločim iz okolja, v katerem živim," pove Širca. "Rada vidim, kaj se okrog mene dogaja, in rada tudi kakšno dogajanje sprožam sama. Rada se jezim, če se ne dogaja tako, kot mislim, da bi se moralo. Polje dokumentarne produkcije, kjer vidim še kakšen možen projekt, je zame najbrž bolj težko dosegljivo. Imam pa več časa, da prebiram Ekran in spremljam, kar se ustvarja. Četudi sem bila vedno zadržana do nagrad in se pogosto bala, da mi bolj škodijo kot koristijo, se zdaj zelo veselim te Ekranove nagrade. Nekako sta se v njej spojili preteklost in sedanjost. Kar je lepo, ne?"

Širca torej ostaja izredna sila v slovenskem kulturnopolitičnem prostoru. Stojan Pelko svoje posvetilo letošnji nagrajenki sklene z besedami, ki poudarjajo njen pomen za slovenski prostor: "Majda Širca s svojim nepopustljivim vztrajanjem, da plamen filmske kulture ne ugasne, pomembno prispeva k temu, da sobe slovenskega avtorskega filma in sobane slovenske progresivne politike niso boleče prazne, ampak svoje najbolj avtorsko subjektivne poglede oblikuje v dokumentarno objektivne uvide, vpoglede."

Priznanje revije Ekran je bilo ustanovljeno leta 2012 ob petdesetletnici izhajanja revije. Z njim želi uredništvo poudariti zasluge slovenskih filmskih publicistov in kritikov, ki s svojim delom prispevajo k dvigu filmske kulture v Sloveniji. Priznanje se podeljuje vsako leto izmenično enkrat za življenjsko delo, drugič pa perspektivnemu mlademu kritiku ali kritičarki.