William Friedkin je prišel v Cannes predavat na seminar o filmski umetnosti. Videti je, da je v pozornosti kar užival. Foto: Reuters
William Friedkin je prišel v Cannes predavat na seminar o filmski umetnosti. Videti je, da je v pozornosti kar užival. Foto: Reuters
Prizori izganjanja hudiča v Friedkinovem filmu se redno uvrščajo na sezname najgrozljivejših filmskih prizorov vseh časov.
V Vatikanu poudarjajo, da nimajo rezidenčnega izganjalca hudiča in da pač niso nikogar vabili na ogled ritualnega izganjanja zla. Foto: Reuters
Bolj kot kateri koli drug film je Izganjalec hudiča pripomogel k temu, da je grozljivka postala del filmskega "mainstreama". Kot tak je naletel na odpor, posebej na levici in med feministkami ter sploh med tistimi, ki so ga prvotno doživeli kot katoliško propagando ali izraz moškega strahu in gnusa nad ženskim telesom.

"Vatikanski izganjalec hudiča me je povabil, naj fotografiram in posnamem dejanski ritual izganjanja, ritual, ki ga je v živo videlo le malo ljudi, fotografiral pa ga ni še nihče." Ko je prispel v Rim, je bil - po lastnih besedah - presenečen nad tem, kako blizu je s svojim filmom pravzaprav prišel resnici.

"Osupnilo me je. Mislim, da po tistem, ko sem videl nekaj tako osupljivega, nisem bil več enak. Pa ne govorim o kakem kultu, govorim o izganjanju hudiča pod okriljem Katoliške cerkve v Rimu."

Vatikan: Najbrž se je "zmotil"
V Vatikanu so - na poizvedbe tiskovne agencije AFP - Friedkinovo anekdoto že zanikali. "Vatikan sam po sebi nima lastnega izganjalca hudiča," so poudarili v uradni izjavi. Ima pa svojega izganjalca vsaka posamezna škofija, pa tudi teološke fakultete pogosto nudijo programe za usposabljanje duhovnikov za tako početje. "Ljudje pogosto zamešajo kakšno katoliško iniciativo, organizacijo ali posameznika za Vatikan. Morda gre v tem primeru za nekaj podobnega," je še pripomnil vatikanski predstavnik.

O Williamu Friedkinu preberite še:

"Da bi pogrešal 35-milimetrski film? Oslarija!"


Med svojim obiskom Cannesa je Friedkin povedal še, da je Izganjalca hudiča, ki je nastal po predlogi romana Williama Petra Blattyja, sprva zastavil kot grozljivko, postopoma pa se je izkazalo, da ima v rokah v resnici zgodbo o nadnaravnem.

Filmska Regan je bila čisto pravi Roland
Blattyjevo knjigo naj bi navdihnil (resnični) primer ameriškega najstnika Rolanda iz leta 1949. Friedkin pravi, da je "nadškofija v Washingtonu pisatelja prosila, naj v svoji knjigi zamenja spol otroka, da bi tako odvrnili pozornost od fanta". V resnici naj bi torej hudič obsedel 14-letnega dečka, v knjigi - in nato filmu - pa lahko spremljamo obupane poskuse matere, ki skuša s serijo ritualov in dveh duhovnikov zlim silam iztrgati svojo 12-letno hčerko.

Friedkin danes verjame, da je bil Roland v resnici obseden. "Prišel sem do sklepa, da ni nobene druge razlage. Prebral sem dnevnike enega izmed duhovnikov, ki so se ukvarjali s primerom, pa tudi zdravniške izvide in poročila medicinskih sester in bolnikov v bolnišnici v Saint Louisu, kjer je vse skupaj potekalo."


"Poskusili so vse, kar sta medicinska znanost in psihiatrija premogli. Fant je trpel muke, zelo podobne tistim, ki jih vidite v filmu, pa naj bo še tako težko verjeti."
Prizori izganjanja hudiča v Friedkinovem filmu se redno uvrščajo na sezname najgrozljivejših filmskih prizorov vseh časov.

"Verjel sem zgodbi, ki sem jo preučil," je Friedkin kategorično zatrdil občinstvu v Cannesu. "Film sem posnel s položaja prepričanca. Nisem katoličan in ne hodim v cerkev ali v sinagogo. Verjamem pa v Jezusove nauke," pravi režiser, ki je sin judovskih priseljencev iz Ukrajine. "Njegovi nauki se mi zdijo globoki in čudoviti. Potrjeno je, da je ta oseba obstajala ... o nadnaravnih plateh zgodbe pa naj se vsak odloča v skladu s svojimi prepričanji."

Nekonvencionalne metode
Zgodba o deklici Regan, ki jo med igro s tablo ouija, s katero se kličejo duhovi, obsede hudič, se je izkazala za finančno terno: sicer za tisti čas ogromen vloženi znesek, deset milijonov dolarjev, se je studiu Warner obrestoval v obliki skoraj polmilijardnega zaslužka.


Uspeh pa ni bil le tržne narave - z Izganjalcem hudiča se je Friedkina, ki je že prej veljal za težavno, kompleksno osebnost, prijel sloves režiserja, ki se filma loti tako kot rahlo neuravnovešen diktator vojne: obstajajo anekdote, kako je na primer včasih, tik preden so kamere stekle, ustrelil iz pištole, da bi bili igralci videti prestrašeni. Spet drugič jih je klofutal, da bi iz njih izvabil jezo (zaradi takih "prijemov" ga je Ellen Burstyn opisala kot "manijaka"). Med snemanji posameznih kadrov je vztrajal, naj iz vseh zvočnikov odmeva glasna, neprijetna glasba.