Michel Houellebecq bo kar sam bedel nad nastajanjem filma po njegovem romanu Možnost otoka. Foto: EPA
Michel Houellebecq bo kar sam bedel nad nastajanjem filma po njegovem romanu Možnost otoka. Foto: EPA
Michel Houellebecq: La possibilite d'une ile (Možnost otoka)
Michel Houellebecq je navdušen nad dojemljivostjo Nemcev za njegovo prozo; Francozom namreč v njegovem delu Možnost otoka ni uspelo prepoznati vplivov filozofije Schopenhauerja in Nietzcheja, Nemcem pa je.

Film po znanstvenofantastičnem romanu o Danielu in njegovih klonih, ki trpijo zaradi izgube človečnosti, bodo začeli snemati na začetku maja. Glavno vlogo v filmu, ki bo pravzaprav ekranizacija le dela romana, so zaupali francoskemu igralcu Benoitu Magimelu, zaigrali pa bodo tudi Patrick Bauchau, Andrzej Seweryn in Ramata Koite. Možnost otoka ni prvi Houellebecqov roman, po katerem bodo posneli film. Prvi je bil znameniti pisateljev prvenec Osnovni delci, s katerim se je ukvarjal nemški režiser Oskar Roehler.

Prvi film so "pohopsali" Nemci
S filmom Možnost otoka, ki ga bo producirala francoska družba Mandarin Cinema, se bodo Francozi "maščevali" Nemcem. Brata in producenta Eric in Nicholas Altmayer sta namreč hotela sodelovati že pri filmski priredbi romana Osnovni delci, vendar so jima projekt "speljali" Nemci. In ustvarili zares dober film, v katerem se je izkazala tudi ena najbolj hvaljenih nemških igralk zadnjih let Franka Potente. Tveganje pa še vedno obstaja, saj Houellebecq velja za precej muhavega in vihravega človeka. Vendar Altmayerjeva verjameta v uspeh. Eric je za časopis Le Parisien dejal: "Čeprav je na slabem glasu, je zelo resen, delaven in entuziastičen človek."

Francozi ne prepoznajo Schopenhauerja in Nietzscheja
Pravzaprav ne bi bilo nič čudnega, če bi se tudi za snemanje filma Možnost otoka "zagrebli" Nemci. Ti namreč roman zelo dobro razumejo. Tako vsaj meni Michel Houellebecq. Ta je že leta 2005, kmalu po izidu romana, Nemce pohvalil, da so v romanu prvi prepoznali avtorjeva sklicevanja na Schopenhauerja in Nietzscheja. Francozi pač ne. Tudi sicer se Houllebecq navdušuje nad Nemčijo in svobodo, ki vlada v tej državi. Še vedno neomejeno kajenje, neomejena hitrost vožnje po avtocestah, lahka dostopnost alkohola ... Vse to je Houellebecqa prepričalo, da je Nemčija zares dobra dežela.