Najbrž ni treba posebej razlagati: v nadaljevanju sledi ducat filmov, ki bi jih sama uvrstila med najboljše, kar smo v iztekajočem se letu lahko videli na naših velikih platnih.

Pri izbiri se omejujem na filme, ki smo jih v Sloveniji v takšni ali drugačni obliki - v redni distribuciji, na festivalih - imeli priložnost videti v zadnjem letu. Pri tem sem - verjetno po krivici - izpustila nekaj filmov, ki so v naših kinematografih gostovali v začetku leta, pa "uradno" spadajo še v prejšnjo sezono filmskih nagrad (takšen je pač neizprosni tempo novega, ki izpodrinja staro.) Gotovo bi si sicer mesto na tem seznamu zaslužila vsaj srce parajoči drami Klub zdravja Dallas (Dallas Buyers Club, r. Jean-Marc Valleé) in Alabama Monroe (Broken Circle Breakdown, r. Felix van Groeningen), ki sta najbrž do živega prišli tudi najbolj ciničnim filmskim dušam. Po drugi plati tudi ni prišlo v poštev nekaj prihajajočih oskarjevskih favoritov in naslovov, ki se pojavljajo na tovrstnih lestvicah v tujih medijih (Teorija vsega, Igra imitacije, in še nekaj drugih.) A filmsko leto je bilo bogato in čeprav morda ne ponuja izstopajočega favorita, pa je bilo kar nekaj biserov, ki bodo znani ostali tudi potem, ko bomo že obrnili nov list na koledarju.

Stvari se bomo seveda lotili v zanimivejšem (obratnem) vrstnem redu.

12. Zlohotnica (Maleficent, r. Robert Stromberg)
Revizionistična, feministična interpretacija klasične Perraultove pravljice o Trnuljčici. Zlohotnica je presenetljivo psihološko niansirana, izvirna zgodba, ki prinaša prvi zares močen in zanimiv ženski lik pri Disneyju po dolgih letih (morda le z izjemo Ledenega kraljestva). Režijski prvenec Roberta Stromberga je eden izmed tistih redkih filmov za otroke, ki nima le vizualnih "gegov" in medmetov za odrasle (glej: Pixarjeve animacije), ampak predvsem empatijo, smisel za humor in širok čustven razpon. In seveda največjo zvezdo na svetu. Angelina Jolie stereotipni lik zlobne čarovnice iz pravljične črno-bele dihotomije dobrega in zlega zmehča v dosti zanimivejšo sivino, s katero se da identificirati tudi zunaj okvirov mita. Pika na i je bila zasanjana interpretacija pravljičnega lajtmotiva Once Upon A Dream v izvedbi Lane del Rey.

11. Mamica (Mommy, r. Xavier Dolan)
Že hipstersko stilizirana sladkorna pena Namišljene ljubezni mi je bila všeč, ampak prav imajo tuji mediji, ko razglašajo, da je kanadski "čudežni deček" Xavier Dolan z Mamico končno našel svoj glas. Režiser si je pri rosnih 25 letih s svojim petim (!) celovečercem, Mamica, letos v Cannesu razdelil veliko nagrado žirije z Jean-Lucom Godardom.

Čeprav Dolan goji skoraj almodovarsko ljubezen do likov fascinantnih, močnih žensk, njegov novi film niti slučajno ni kopija slavnejšega španskega predhodnika. Kar se začne kot glasen, provokativen, kinetičen vrtinec norosti - Antoine-Olivier Pilon in Anne Dorval sta v svojih vlogah fantastična - se razvije v ganljiv, čustven film, ki ves čas lovi ravnotežje na meji z žajfnico, a nas popolnoma potegne v dramo protagonistov.

10. Birdman (Birdman, r. Alejandro González Iñárritu)
Alejandro Gonzáles Iñárritu, temačni vizionar distopičnih zgodb o smrti, trpljenju in ljubezni, je približno zadnji režiser, ki bi mu človek pripisal, da se bo lotil zafrkantske črne komedije, ki secira drobovje igralca in naravo zvezdništva. Birdman je divje tempirana, duhovita igra, ki pa ji ni treba pripisovati preglobokega pomena. Zdi se, kot da je mojstru fotografije Emmanuelu Lubezkiju (Gravitacija, Drevo življenja, Čudežu naproti) uspelo cel film ujeti v en sam, dolg, kinetičen prelet po zavitih hodnikih, skozi garderobe, na oder, nad oder, na streho, pod odeje in pod kožo igralcev, ki v ta vrtinec vstopajo in izstopajo iz njega kot po koreografiji, zasnovani okrog gibov kamere; rezi so skriti v gledaliških zatemnitvah. K takemu vtisu pripomore tudi konstantna džezovska glasbena podlaga, tako neukročena in spontana, da se v obliki glasbenika za bobni za hip celo manifestira na platnu. Nadrealistični vizualni prebliski v zgodbo vdirajo v obliki posebnih učinkov iz akcijskih filmov, ki tako dobesedno kot figurativno razsuvajo mali, utesnjeni svet gledaliških garderob.

9. Leviatan (Leviafan, r. Andrej Zvjagincev)
Leviatan je po Bibliji mitološka pošast, ki se dviga iz morja z desetimi rogovi in sedmimi glavami, pri tem pa uniči vse na poti in samo s svojo silo razdeli morje. V filmu to pošast pooseblja skorumpirana oblast - niti ne nujno posamezniki, ampak kar sistem v celoti, v boju, s katerim bo mali človek vedno potegnil krajšo. Četrti celovečerni film Andreja Zvjaginceva je njegov najambicioznejši in najpogumnejši. "Film je nastal s podporo ruskega ministrstva za kulturo", preberemo pred prvim kadrom, kar zveni precej ironično, saj je Leviatan brezkompromisna kritika ruskega političnega ustroja in njegovih oblastniških metastaz (še več, filmu je celo uspelo dobiti status uradnega ruskega kandidata za tujejezičnega oskarja). Iz primarne zgodbe o zakonskih težavah in politični korupciji, ki se nezadržno in stopnjujoče kotali proti predvidljivo tragičnemu razpletu, vstaja pravljično lepa, strastna in kruta (ter z vodko prepojena) Rusija.

8. Nimfomanka (Nymphomaniac, Vol I. + Vol. II, r. Lars von Trier)
Lars von Trier nikoli ni bil sovražnik publicitete (pa naj je ta pozitivna ali negativna) in njegov dvodelni celovečerec Nimfomanka je bil, še preden ga je sploh kdo videl, predmet neskončnih špekulacij in teoretiziranj. A manj erotičen film o spolnosti boste težko našli: Danec meri naravnost v možgane, ne pa pod pas ali v srce (drugače od na primer Melanholije, ki se je stopnjevala proti čustvenemu vrhuncu). Nimfomanka, ki nadaljuje von Trierjevo tematsko rdečo nit zlorabljanih, trpečih žensk, je resen, v svoji cenzurirani različici niti ne pretirano ekspliciten artfilm, ki svojo domnevno šokantno tematiko vpne v akademski okvir. Nas nesimulirana spolnost v nepornografskih filmih sploh še lahko šokira? Na stilistično med seboj različna poglavja razdeljena zgodba vzporednice s podvigi protagonistke išče v vsem - od Fibonaccijevega števila do glasbenih sekvenc, ribiške terminologije in proze Edgarja Allana Poeja. Če bi se dalo, bi na ta seznam uvrstila samo virtuozni prvi del tega štiriurnega nabora ekscesnih anekdot, kajti v drugem delu, ki prinaša hkrati predvidljiv in grozljivo banalen sklepni preobrat, se izrisuje površna, skupaj zmašena in posplošujoča poanta, ki izpostavi seksistična dvojna merila družbe, a v gledalcu pušča grenak priokus, da je bil zgolj žrtev virtuozne, intelektualistične šale.

7. Drevo (Drevo, r. Sonja Prosenc)
Če lani skoraj ni bilo Slovenca, ki ne bi videl (in hvalil) Bičkovega Razrednega sovražnika, celovečerni prvenec Sonje Prosenc verjetno nikoli ne bo imel takega dometa. Pa ne, da si ga ne bi zaslužil. Fragmentarna zgodba in eliptični način njenega podajanja od gledalca zahtevata določeno mero potrpljenja: dokler se koščki sestavljanke ne začnejo zlagati v celoto, je jasno bolj malo (vsaj za tiste, ki smo film prvič videli brez predhodnega branja sinopsisa.) Drevo je klavstrofobična tragedija v treh dejanjih, ki se pod težko senco smrti skoraj brez besed odvije v sovražnem, tujem okolju. Velika redkost je, da je Drevo eden izmed peščice slovenskih filmov, postavljenih v nam popolnoma tuje okolje; na prvi pogled bi bil lahko v sorodu s kazahstansko srhljivko Učne ure harmonije. Film gledalca bolj kot verbalno nagovarja z vizualnim jezikom in zgodbo podaja prek pazljivo zloženih podob in ogoljene scenografije. Pri tem ima ogromno vlogo uporaba barv: film je zavit v odtenke bele, modre in sprane sivo-rjave barve, pri čemer vsaka v sebi nosi določen simbolični naboj. Jernej Kogovšek v glavni moški vlogi potrjuje v Čefurjih raus! zakoreninjeni sum, da nam je Goran Vojnović med naturščiki našel izjemen igralski talent.

6. Ritem norosti (Whiplash, r. Damien Chazelle)
Ritem norosti ni drama o tem, kakšna odrekanja, ponižanja in napori so potrebni na poti do izjemnosti in slave, prej (nemoralizirajoča) parabola o tem, kaj se zgodi, če vsi sprejmemo predpostavko, da se genija ne da vzgojiti drugače kot z odrekanji, muko in psihološko vojno. Energična, prasketajoča, od glasbe prekipevajoča drama, ki jo podpisuje še ne tridesetletni Damien Chazelle, izhaja iz simbiotičnega razmerja med mentorjem in varovancem, obenem pa raziskuje samodestruktivni nagon, ki se skriva v bistvu prenekaterega velikega umetnika. S pomočjo džeza in sijajne montaže je Ritem norosti točno to, kar obljublja slovenski naslov: tempirana bomba, ki ne ponuja niti sekunde oddiha, džezovski solo, ki z začrtanih tirnic odjadra v nepredvidljive meandre. Vedno odlični J. K. Simmons je tukaj dirigentski ekvivalent tulečega narednika Hartmana iz Kubrickovega Full Metal Jacket - sadist, ki zna z najmanjšo gesto iz mučitelja preiti v vlogo nežnega očetovskega lika in nato nazaj v opremo razsuvajočo pošast.

5. Foxcatcher: Boj z norostjo (Foxcatcher, r. Bennett Miller)
Naj vas tematika ruvajočih se mišičnjakov v dresih ne odvrne: Foxcatcher je veliko več kot le športna štorija, prej psihološka drama o moči denarja, pogubni teži utvar o lastni veličini in razkrajajočem učinku obsedenosti, podčrtana z nabuhlostjo praznega domoljubja. Podobno kot z uspešnico Moneyball režiser Bennett Miller tudi s Foxcatcherjem, unikatnim križancem med športno dramo in tesnobno srhljivko, svojo resnično zgodbo išče daleč stran od športnih aren in prepotenih garderob. Z na videz zelo konkretno zgodbo o resničnem zločinu režiser v resnici ustvarja temačno priliko sodobne Amerike. Osiveli, skoraj neprepoznavni Steve Carrell, ki se v filmu kiti z najogromnejšim prostetičnim nosom po Nicole Kidman v Urah do večnosti, v eni od redkih "resnih" filmskih vlog dokaže, da ni zgolj bebavi Michael Scott ali 40-letni devičnik; iz njegovih hladnih malih očesc sije odrezanost od nekega ključnega elementa človečnosti.

4. Višja sila (Turist, r. Ruben Östlund)
Eden od vizualno najbolj dovršenih filmov tega leta, ki ga je bilo v resnici zelo težko gledati - vsaj ne da bi se človek ob tem, ko na dan prihajajo resnično najslabše plati junakov, po tihem spraševal, ali bi sam v podobni etični dilemi ravnal kaj drugače. Kot skalpel nabrušena švedska črna komedija se vrti okrog snežnega plazu, ki ga sploh ni bilo, in še kako resničnega izdajstva, do katerega je prišlo v eni sami nagonski sekundi. Samo na videz preprosta zgodba o možu, ki noče priznati, da je ob slutnji nevarnosti intuitivno poskrbel za lastno zadnjo plast in družino pustil na cedilu, z neizprosno iskrenostjo, skoraj sadistično raziskuje teme ljubezni, starševstva, odnosov in seveda moškega ega. Obenem je direktor fotografije Fredrik Wenzel deviško belino alpske pokrajine spremenil v bojno polje in ji z osredotočanjem na mehansko rutino smučarskih naprav dodal pridih zloveščega zavedanja. Predstavljajte si, da bi Sijanje (The Shinig, 1980) posnel Skandinavec z neskončno črnim smislom za humor.

3. Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju (En duva satt på en gren och funderade på tillvaron, r. Roy Andersson)
Film, ki so ga opisali kot "serijo 37 komičnih vinjet, skečev za Monty Python izpod peresa eksistencialističnega filozofa" in s katerim švedski mojster Roy Andersson (Pesmi z drugega nadstropja, Ti, ki živiš) končuje svojo trilogijo o morbidni, tragični lepoti življenja (tragedija je v tem, da je na koncu nihče ne bo odnesel živ). "Rada bi samo, da bi se ljudje zabavali," vsake toliko časa pripomnita potujoča akviziterja, najžalobnejša prodajalca klovnskih pripomočkov, kar jih boste kdaj videli, in protagonista Anderssonove metafizične burleske, posejane z arbitrarnimi liki malih ljudi in njihovimi vsakdanjimi pripetljaji. Zdi se, da imajo vse banalne anekdote, ki se odvijajo v bolehnih odtenkih rumene in rjave, isto sporočilo: stvari se nam dogajajo, in na koncu bomo umrli. Izrazito festivalski film, ki gledalce praviloma polarizira na navdušene in neskončno zdolgočasene, je pa najbrž vsak lahko navdušen nad izjemno fotografijo in filigransko natančno izdelano scenografijo, pred katero se statični liki razvrščajo v svoje tableaux vivants.

2. Zimsko spanje (Kış Uykusu, r. Nuri Bilge Ceylan)
Za "čehovsko" (pridevnik, s katerim se rado na veliko razmetava, a je tukaj več kot upravičen) značajsko študijo, postavljeno v zasneženo kapadoško pokrajino, je velikan sodobnega avtorskega filma Nuri Bilge Ceylan dobil zlato palmo na festivalu v Cannesu. Naj vas meditativni naslov in 196-minutna minutaža ne prestrašita, pa čeprav Ceylan epske dolžine ne zapolni z epskimi dogodki. Nadut, vase zaverovan lastnik penziona in njegova mlada žena se znajdeta na razpotju svojega zakona - sinopsis celega filma, ki je v resnici veliko več kot samo to, se da povzeti v enem samem stavku. Napetosti in trenja se stopnjujejo počasi, prek portreta strogo razplastene družbe v puščobni vzhodni Turčiji, in vrhunec dosežejo v zadnji uri, ko sta naša protagonista, na prvi pogled simpatičen, "zahodnjaški" zakonski par, prisiljena odveči svoje maske.

1. Fantovska leta (Boyhood, r. Richard Linklatter)
"Pričakovala sem več!" nekje proti koncu Fantovskih let, ko se naš protagonist odpravlja na kolidž, bruhne iz njegove mame. "Naslednji velik dogodek? Moj pogreb! Mislila sem, da bo boljše." Ampak bistvo Fantovskih let je prav v tem: življenje ni telenovelska serija dramatičnih obratov. So samo dnevi in leta, ki se počasi prelivajo drug v drugega. Če smo Linklaterjevo trilogijo "Pred" (Pred zarjo, Pred sončnim zahodom, Pred polnočjo) gledali zato, da bi videli, kako sta se Jesse in Celine v devetletnih intervalih spreminjala, in upali, da kdaj morda lahko najdeta skupno srečo, pa Fantovska leta niso toliko "zgodba o odraščanju", pač pa prej zgodba o času samem, o njegovem odtekanju in gnetenju ljudi v povečane ali postarane različice njih samih.

Ideja, pripoved o odraščanju nekega mulca in njegove ožje družine posneti v time-lapse tehniki (s kratkimi poglavji iz vsakega obdobja), se morda na prvi pogled zdi zanimiva, a po nepotrebnem razvlečen projekt - naslovni junak se je namreč v dvanajstih letih toliko spremenil, da bi z lahkoto bil drug igralec. V resnici pa se je desetletna igralska vaja bogato obrestovala. Ellar Coltrane - vlogo je dobil pri sedmih letih in se nato na snemanje za nekaj dni vrnil vsako leto do svojega 19. leta - se iz sramežljivega otroka v treh urah na platnu prelevi v niansiranega, kompleksnega igralca, v njegovih interakcijah s "starši" pa je intimnost, ki bi jo bilo težko ponarediti. V filmu se sicer dotaknemo nekaterih klasičnih mejnikov "fantovskih let" (prva pijača, prvo dekle), ampak na nobeni točki ne bi mogli govoriti o klasičnem "zapletu", ki bi napredoval proti kakemu vrhuncu ali razrešitvi. Tako spontano ter in medias res, kot se zgodba začne, nas tudi spusti iz rok: kot da je režiser samo odložil kamero in bi se k njej lahko kadar koli spet vrnil. A Fantovska leta, intimen in unikaten podvig, so veliko več kot le vsota svojih delov: tudi, če se ne strinjamo, da je film leta, se lahko najbrž zedinimo glede tega, da je nekaj najbolj svojevrstnega, kar smo letos videli.

Častne omembe si zaslužijo vsaj še:

Lahko noč, mamica (Ich seh, Ich seh, r. Severin Fiala in Veronika Franz)
Grand Budapest Hotel (The Grand Budapest Hotel, r. Wes Anderson)
Mraz v juliju (Cold in July, r. Jim Mickle)
Pogled tišine (The Look of Silence, r. Joshua Oppenheimer)
Ledeni vlak (Snowpiercer, r. Joon-ho Bong)

Se strinjate s takim razporedom? In zakaj ne? Seveda vas vabimo, da svojo "Naj 10" lestvico oddate v komentarjih.