Gre za enega izmed mnogih filmov o prebežniški problematiki na italijanskem otoku Lampedusa. Ti filmi že vsaj pol desetletja redno polnijo platna filmskih festivalov, še posebej tistega v Benetkah. Ogenj na morju v to skupino filmov ne prinaša kakšne revolucionarne novosti, je pa vsekakor dober, inteligentno sestavljen in razmišljujoč film. Foto: IMDb
Gre za enega izmed mnogih filmov o prebežniški problematiki na italijanskem otoku Lampedusa. Ti filmi že vsaj pol desetletja redno polnijo platna filmskih festivalov, še posebej tistega v Benetkah. Ogenj na morju v to skupino filmov ne prinaša kakšne revolucionarne novosti, je pa vsekakor dober, inteligentno sestavljen in razmišljujoč film. Foto: IMDb

Upam, da bo film Gianfranca Rosija in vsi članki o njem dvignili zavest ljudi o tem problemu, ki postaja vedno dramatičnejši in definira Evropo današnjega časa. Danes vsaka država ravna po svoje. Nekatere dvigujejo zidove, druge postavljajo ograje okrog ljudi. Še z živalmi ne bi smeli ravnati na tak način. Sploh pa ne verjamem, da bosta zid ali žica preprečila tem ljudem, da bi še naprej prihajali. Ravnati moramo drugače in vzpostaviti boljše razmere v njihovih državah. Noben človek na svetu ne želi zapustiti svojega doma, če ni res primoran v to.

Pietro Bartolo
Gianfranco Rosi
"Film Ogenj na morju je pričanje o tragediji, ki se dogaja neposredno pred našimi očmi," je rekel Rosi v svojem nastopu pred novinarji. "Mi vsi smo odgovorni zanjo. Gre za eno največjih tragedij, kar jih je svet doživel po holokavstu." Foto: EPA
Ogenj na morju
Od leve proti desni: Giuseppe Fragapane, protagonist Pietro Bartolo, režiser Gianfranco Rosi ter igralca Samuele Pucillo in Giuseppe del Volgo. Foto: EPA

Berlinale pregovorno velja za festival, ki včasih že pretirano kaže svojo privrženost izpostavljanju aktualnih družbenih tem ter emancipaciji manj vidnih kinematografij, kar se pogosto pokaže tudi pri podelitvah nagrad "najboljšim" filmom. Nazadnje je žirija šla v nerazumljivo skrajnost leta 2014, ko je zlatega medveda podelila kitajskemu filmu Črn premog, tanek led, ki je nato skorajda takoj zdrsnil v pozabo. To ne bi bilo nič posebnega, če ne bi tisto leto v programu tekmoval tudi film Fantovska leta (Boyhood) Richarda Linklaterja, ki se je na festivalu moral zadovoljiti z nagrado za najboljšo režijo, a je nato po festivalu za "tolažilno nagrado" v hipu postal sodobni klasik filmske umetnosti.

Zaradi takšne tradicije se je težko znebiti vtisa, da je italijanski dokumentarni film Ogenj na morju (Fuocoammare) režiserja Gianfranca Rosija (poznamo ga po filmu Sveta obvoznica) že na začetku festivala ubral najkrajšo bližnjico do nedeljske podelitve nagrad. Gre za enega izmed mnogih filmov o prebežniški problematiki na italijanskem otoku Lampedusa. Ti filmi že vsaj pol desetletja redno polnijo platna filmskih festivalov, še posebej tistega v Benetkah. Ogenj na morju v to skupino filmov ne prinaša kakšne revolucionarne novosti, je pa vsekakor dober, inteligentno sestavljen in razmišljujoč film. Tekmovalna žirija, vodena s "pozivom k strpnosti in vključevanju" predsednice Meryl Streep, se bo zelo težko uprla temu, da ne bi iz tega filma naredila zmagovalca z aktivistično nalogo pozivanja k razrešitvi begunske krize.

V filmu spremljamo vsakdan ljudi na obleganem italijanskem otoku, ob katerem reševalci noč za nočjo sprejemajo dehidrirane, izčrpane, bolne, poškodovane in pogosto tudi mrtve begunce iz Afrike. V ospredju je lokalni zdravnik Pietro Bartolo, ki kot prvi oskrbi prišleke in dnevno videva travmatične podobe, medtem ko vzporedno skrbi tudi za zdravje lokalnega prebivalstva. "Od leta 1991 naprej, ko so začeli na Lampeduso prihajati prvi čolni, sem videl že veliko tega," je na novinarski konferenci razložil Bartolo. "Videl sem nekaj čudovitih stvari, a še več tistih zares groznih. Toliko mrtvih otrok, mrtvih in posiljenih žensk. Takšne stvari ti pustijo veliko luknjo v želodcu. Tam videvam nočne more, ki me nato pogosto preganjajo.” V filmu denimo vidimo prizor, v katerem nam pokažejo fotografijo fanta, čigar telo je zaradi polite nafte v čolnu polno opeklin, begunci pa so zaradi prevažanja v podpalubju ladje pogosto na robu zadušitve.

Italijanski zdravnik upa, da bo prav ta film primaknil pomemben košček k razrešitvi vprašanja. "Upam, da bodo film Gianfranca Rosija in vsi članki o njem dvignili zavest ljudi o tem problemu, ki postaja vedno dramatičnejši in definira Evropo današnjega časa. Danes vsaka država ravna po svoje. Nekatere dvigujejo zidove, druge postavljajo ograje okrog ljudi. Še z živalmi ne bi smeli ravnati na tak način. Sploh pa ne verjamem, da bosta zid ali žica preprečila tem ljudem, da bi še naprej prihajali. Ravnati moramo drugače in vzpostaviti boljše razmere v njihovih državah. Noben človek na svetu ne želi zapustiti svojega doma, če ni res primoran v to.

Najzanimivejši vidik filma so reakcije domačinov, ki je normaliziralo svoj odnos do prihajajočih migrantov in beguncev. Vsakodnevne novice o mrtvih na morju jih komajda pretresejo, s čimer režiser pred gledalca na zelo spreten način postavlja vprašanje odgovornosti običajnega človeka. V bolj striktno filmskem smislu ima Ogenj na morju veliko skupnega s filmskim ustvarjanjem Frederica Wisemana, velikega nasprotnika didaktičnega dokumentarističnega pristopa in serviranja pripovedi gledalcu. Namesto tega nas Rosi prek počasnih kadrov sooča s prizori življenja na otoku, gledalec pa ima ob tem dovolj časa, da si popolnoma sam ustvari svoja razmišljanja o tem, kakšen bi moral biti odnos Evropejcev do prihajajočih beguncev.

"Film Ogenj na morju je pričanje o tragediji, ki se dogaja neposredno pred našimi očmi,” je rekel Rosi v svojem nastopu pred novinarji. "Mi vsi smo odgovorni zanjo. Gre za eno največjih tragedij, kar jih je svet doživel po holokavstu." Bo to sporočilo v nedeljo po podelitvi odmevalo še toliko glasneje kot ob sobotni premieri filma? Čeprav se bo do konca berlinskega festivala zvrstilo še več kot ducat tekmovalnih filmov, je Ogenj na morju zagotovo potrkal na vest večinoma zahodnjaške tekmovalne žirije. Prek nagrad bomo izvedeli, kako močno.

Matic Majcen iz Berlina

Upam, da bo film Gianfranca Rosija in vsi članki o njem dvignili zavest ljudi o tem problemu, ki postaja vedno dramatičnejši in definira Evropo današnjega časa. Danes vsaka država ravna po svoje. Nekatere dvigujejo zidove, druge postavljajo ograje okrog ljudi. Še z živalmi ne bi smeli ravnati na tak način. Sploh pa ne verjamem, da bosta zid ali žica preprečila tem ljudem, da bi še naprej prihajali. Ravnati moramo drugače in vzpostaviti boljše razmere v njihovih državah. Noben človek na svetu ne želi zapustiti svojega doma, če ni res primoran v to.

Pietro Bartolo