Plakate za sklepni del distopične franšize so v nekaterih delih Izraela "popravili" tako, da so oskarjevko z njih umaknili. Namesto Katniss Everdeen z lokom tako film oglašuje zgolj ptica Oponašoja - tako je vsaj v nekaterih mestih, med drugim v Bnej Braku in Jeruzalemu. "Ugotovili smo, da so v Jeruzalemu javno razobešeni plakati s podobami žensk pogosto potrgani z zidov, v Bnej Braku pa sploh niso dovoljeni," je za spletni portal Ynet pojasnil predstavnik piarskega podjetja, ki v Izraelu skrbi za promocijo filma.

"Nevarne" podobe
V Bnej Braku prepoved slik žensk izhaja iz "strahu, da vzbudile čustva mestnih prebivalcev," piše spletna stran Haaretz. Eden od članov tržne ekipe, ki razpošilja plakate po državi, je komentiral, da so bili v preteklosti plakati tako pogosto žrtev vandalizma, da se jim v četrto preprosto ni zdelo smiselno tvegati.

Kaj je torej tako spornega?
Izvirnim plakatom najverjetneje oporekajo predvsem pripadniki haredskih Judov, torej pripadniki ene najkonservativnejših oblik ortodoksnega judovstva, ki narekuje zavračanje - kolikor je to pač mogoče - modernega in sekularnega življenja. (To torej niso ljudje, ki bi v kakršnih koli okoliščinah šli gledat Igre lakote.)

Žrtve tovrstne (preventivne) cenzure v preteklosti niso bile samo filmske zvezde, pač pa tudi političarke, žrtve holokavsta in celo - ženski čevlji. V Bnej Braku, ki je skoraj v celoti haredsko mesto (s haredskimi mestnimi oblastmi) na javnih mestih skoraj nikjer ne boste ugledali podobe ženske. Letos je časnik Haaretz denimo poročal, da so v predvolilnem času odstranili vse plakate političnih strank, na katerih so bile ženske, češ da bi lahko bili "žaljivi". Ob tem so zapisali, da je za haredske Jude "vsaka podoba ženske potencialno spolno provokativna".

Malo kasneje, maja letos, je ortodoksni spletni novičarski portal B'Hadrei Haredim s svoje spletne strani umaknil slike vseh ženskih poslank v parlamentu.

Leta 2013, tako poroča Ynet, je ortodoksni časopis Hamodia digitalno celo odstranil par ženskih čevljev, ki je bil viden v ozadju na fotografiji dojenčka. (Kasneje so pojasnili, da "dovoljujejo objavo dodatkov, kot so na primer torbe, cenzurirajo pa ženske predmete, kot so oblačila in čevlji.") V istem letu je neki drugi časopis zameglil obraze ženskih preživelih žrtev holokavsta na fotografiji, ki je dokumentirala predajo Judov po varšavski vstaji.

Cenzura je univerzalen pojav
Zgoraj napisano seveda ne pomeni, da je cenzura filmskih plakatov osamljen in eksotičen pojav. V ZDA so denimo prepovedali plakate za šokantni dokumentarec The Road to Guantanamo, ker naj bi prikazovali mučenje. V tem je seveda določena mera ironije: film tematizira prav mučenje, ki so ga Američani izvajali nad zaporniki v Guantanamu - a sklenjeno je bilo, da so nekateri prizori preveč moteči za javen prostor.

Pogost kamen spotike so tudi prizori golote in spolnosti - pa čeprav je spolnost samo ilustrirana, kot so to počeli plišasti medvedki na plakatu za film Pravila privlačnosti (The Rules of Attraction.) Za problematičnega se je izkazal tudi plakat za nadaljevanje Mesta greha, film Ženska za umret; silhueta Eve Green je bila "preveč sugestivna".